Raziskujte
Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Bog je z manj kot 300 besedami, zajetimi v 10 zapovedi pred skoraj 3500 leti, razglasil pravilnik ravnanja, da bi nas varoval na naši življenjski poti, ki je polna težav. Največje med njimi niso znanstvene ali tehnične, temveč moralne narave. Smo pozabili na izvirne Božje zapovedi, kot so zapisane v Svetem pismu? Je bolj pomembna Božja ali človeška beseda? Vabljeni k razmišljanju o zakonu, ki osvobaja in ne omejuje.
Bog je z manj kot 300 besedami, zajetimi v 10 zapovedi pred skoraj 3500 leti, razglasil pravilnik ravnanja, da bi nas varoval na naši življenjski poti, ki je polna težav. Največje med njimi niso znanstvene ali tehnične, temveč moralne narave. Smo pozabili na izvirne Božje zapovedi, kot so zapisane v Svetem pismu? Je bolj pomembna Božja ali človeška beseda? Vabljeni k razmišljanju o zakonu, ki osvobaja in ne omejuje.
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. V današnjem jutru vas bom povabila, da spet sedemo v šolske klopi. Ne za ves dan, ampak samo za slabo šolsko uro. Povabila vas bom k pisanju šolskega spisa. Pri pouku slovenskega jezika smo, če me spomin ne vara, v vsakem ocenjevalnem obdobju morali napisati tudi šolski spis. Enkrat smo morali pisni izdelek izvirno oblikovati, drugič pa spis napisati po prebranem besedilu. V tretjem in četrtem letniku srednje šole sem sedela v isti klopi kot prijateljica, ki ji je pisanje šolskega spisa pomenilo najhujšo šolsko moro. Meni je tesnobne občutke povzročala matematika, a pri tej si je bilo vendarle malo laže pomagati z nedovoljenim prepisovanjem pri reševanju nalog kot pa pri izlivanju črnila na bel list papirja. Matematični testi so bili navadno sestavljeni iz lažjih in težjih nalog, pri pisanju šolskega spisa pa smo se morali držati preprostih sestavnih delov spisa: napisati uvod, jedro in sklep. Drugih formul nismo imeli. H končni oceni spisa sta nekaj pripomogla tudi naše poznavanje pravopisa in vsebina. Seveda je bila ta, vsaj pri meni, odvisna tudi od izvirnosti naslova, ki ga je določil učitelj. Sem pa tja sem svoj šolski spis na glas prebrala pred razredom. Dragi poslušalci, drage poslušalke, tako moja kot vaša življenjska zgodba si zaslužita, da ju kdo prebere na glas. Zato vas v današnjem jutru povabim, da napišete preprost spis z naslovom Življenjska zgodba. Toda z enim pogojem: pri pisanju spisa boste morali enega izmed treh sestavnih delov prepustiti komu drugemu. Za katerega izmed treh delov bi se odločili: za uvod, jedro ali sklep? Veste, ko drugim pripovedujemo svojo zgodbo, si naši poslušalci, četudi ta že ima konec, najraje sami izmislijo, kako se je končala. Vsakdo, ki bo našo zgodbo bral ali poslušal, bo slišal drugačno. Nekaterim bo pritegnila pozornost, drugim vzbudila usmiljenje ali pa bodo ob prebiranju zdolgočaseno zehali. Ni treba, da ste mojstri umetniške besede in da imate bogat besedni zaklad. Zato ošilite pero in se posvetite pisanju, predvsem pa pozabite na malo prej postavljene pogoje. Če želite, da bo vaša zgodba zanimiva za večji krog poslušalcev, lahko pustite, da zadnje poglavje napišejo drugi. Tako bo zgodba dobila pridih senzacionalnosti. In ne pozabite: samo vi sami ste tisti, ki lahko napiše vašo življenjsko zgodbo: z uvodom, vsebino in sklepom. Včasih bodo prišli nenadni zapleti, a tudi razpleti, žalostni in veseli. Ne dopustite, da poglavja vašega življenja zlagajo drugi. Zložiti jih morate sami, zašiti z močno nitjo in povezati s trdimi platnicami.
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. V današnjem jutru vas bom povabila, da spet sedemo v šolske klopi. Ne za ves dan, ampak samo za slabo šolsko uro. Povabila vas bom k pisanju šolskega spisa. Pri pouku slovenskega jezika smo, če me spomin ne vara, v vsakem ocenjevalnem obdobju morali napisati tudi šolski spis. Enkrat smo morali pisni izdelek izvirno oblikovati, drugič pa spis napisati po prebranem besedilu. V tretjem in četrtem letniku srednje šole sem sedela v isti klopi kot prijateljica, ki ji je pisanje šolskega spisa pomenilo najhujšo šolsko moro. Meni je tesnobne občutke povzročala matematika, a pri tej si je bilo vendarle malo laže pomagati z nedovoljenim prepisovanjem pri reševanju nalog kot pa pri izlivanju črnila na bel list papirja. Matematični testi so bili navadno sestavljeni iz lažjih in težjih nalog, pri pisanju šolskega spisa pa smo se morali držati preprostih sestavnih delov spisa: napisati uvod, jedro in sklep. Drugih formul nismo imeli. H končni oceni spisa sta nekaj pripomogla tudi naše poznavanje pravopisa in vsebina. Seveda je bila ta, vsaj pri meni, odvisna tudi od izvirnosti naslova, ki ga je določil učitelj. Sem pa tja sem svoj šolski spis na glas prebrala pred razredom. Dragi poslušalci, drage poslušalke, tako moja kot vaša življenjska zgodba si zaslužita, da ju kdo prebere na glas. Zato vas v današnjem jutru povabim, da napišete preprost spis z naslovom Življenjska zgodba. Toda z enim pogojem: pri pisanju spisa boste morali enega izmed treh sestavnih delov prepustiti komu drugemu. Za katerega izmed treh delov bi se odločili: za uvod, jedro ali sklep? Veste, ko drugim pripovedujemo svojo zgodbo, si naši poslušalci, četudi ta že ima konec, najraje sami izmislijo, kako se je končala. Vsakdo, ki bo našo zgodbo bral ali poslušal, bo slišal drugačno. Nekaterim bo pritegnila pozornost, drugim vzbudila usmiljenje ali pa bodo ob prebiranju zdolgočaseno zehali. Ni treba, da ste mojstri umetniške besede in da imate bogat besedni zaklad. Zato ošilite pero in se posvetite pisanju, predvsem pa pozabite na malo prej postavljene pogoje. Če želite, da bo vaša zgodba zanimiva za večji krog poslušalcev, lahko pustite, da zadnje poglavje napišejo drugi. Tako bo zgodba dobila pridih senzacionalnosti. In ne pozabite: samo vi sami ste tisti, ki lahko napiše vašo življenjsko zgodbo: z uvodom, vsebino in sklepom. Včasih bodo prišli nenadni zapleti, a tudi razpleti, žalostni in veseli. Ne dopustite, da poglavja vašega življenja zlagajo drugi. Zložiti jih morate sami, zašiti z močno nitjo in povezati s trdimi platnicami.
Kako oznanjati krščansko držo v praktičnem življenju? O tem v oddaji govorita dva intelektualca, kristjana, žena in mož: Nina in Zoran Mladenović iz Ljubljane. Nina je univ. dipl. pravnica, podsekretarka na ministrstvu za finance, Zoran pa je univ. dipl. ekonomist, svetovalec za analitiko na Računskem sodišču RS. Oba sta novorojena kristjana iz obnebja evangelijskih protestantskih cerkva, iskrena in iskriva pričevalca svoje konkretne krščanske drže.
Kako oznanjati krščansko držo v praktičnem življenju? O tem v oddaji govorita dva intelektualca, kristjana, žena in mož: Nina in Zoran Mladenović iz Ljubljane. Nina je univ. dipl. pravnica, podsekretarka na ministrstvu za finance, Zoran pa je univ. dipl. ekonomist, svetovalec za analitiko na Računskem sodišču RS. Oba sta novorojena kristjana iz obnebja evangelijskih protestantskih cerkva, iskrena in iskriva pričevalca svoje konkretne krščanske drže.
Vstopili smo v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti… In o zaljubljenosti od nekdaj govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem, nečem kar nujno mine, kot o nečem kar je le del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o nečem kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja pot za tisto pravo ljubezen… Pa je temu res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo bili slepi za vse drugo razen za ljubljeno osebo? Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj vendar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni vedno in povsod, hote in nehote zapisovali: ljubim, ljubim, ljubim… Na šolsko klop, na sosedov plot, na steno gasilskega doma, na debla dreves… Srček pri srčku in: ljubim, ljubim, ljubim… O, te pomladne norosti, zaljubljenosti v slehernega … v Boga, v Marijo, v bližnjega, v oddaljenega, skratka: v stvarstvo, ti želim v tem mesecu, mesecu ljubezni.
Vstopili smo v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti… In o zaljubljenosti od nekdaj govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem, nečem kar nujno mine, kot o nečem kar je le del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o nečem kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja pot za tisto pravo ljubezen… Pa je temu res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo bili slepi za vse drugo razen za ljubljeno osebo? Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj vendar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni vedno in povsod, hote in nehote zapisovali: ljubim, ljubim, ljubim… Na šolsko klop, na sosedov plot, na steno gasilskega doma, na debla dreves… Srček pri srčku in: ljubim, ljubim, ljubim… O, te pomladne norosti, zaljubljenosti v slehernega … v Boga, v Marijo, v bližnjega, v oddaljenega, skratka: v stvarstvo, ti želim v tem mesecu, mesecu ljubezni.
Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi pa tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot s menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati to upanje. Jasen nam mora biti cilj h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve, pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za drugega človeka. Ko v sebi začutimo željo, da bi moral nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjal k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da je dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, ga ohranja ta naš svet pri življenju. Potrebna je vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo na tisoče družin. Kot pravi Peter Opeka, treba je vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Trenutno se zdi, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej potrebno ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?
Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi pa tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot s menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati to upanje. Jasen nam mora biti cilj h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve, pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za drugega človeka. Ko v sebi začutimo željo, da bi moral nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjal k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da je dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, ga ohranja ta naš svet pri življenju. Potrebna je vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo na tisoče družin. Kot pravi Peter Opeka, treba je vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Trenutno se zdi, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej potrebno ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?
Katoliški duhovnik Lawrence G. Lovasik je v svojem delu Skrita moč prijaznosti zapisal: »Človek je lahko ljubezniv, usmiljen in požrtvovalen, vendar ni prijazen.« Kaj vse je prijaznost, kako ohranjati prijazno držo v tem mnogokrat nič kaj prijaznem svetu, kako prijaznost udejanjati v vsakdanjih odnosih? O teh vprašanji s katoliškim duhovnikom mag. Markom Rijavcem in Davidom Ahačičem iz založbe Družina.
Katoliški duhovnik Lawrence G. Lovasik je v svojem delu Skrita moč prijaznosti zapisal: »Človek je lahko ljubezniv, usmiljen in požrtvovalen, vendar ni prijazen.« Kaj vse je prijaznost, kako ohranjati prijazno držo v tem mnogokrat nič kaj prijaznem svetu, kako prijaznost udejanjati v vsakdanjih odnosih? O teh vprašanji s katoliškim duhovnikom mag. Markom Rijavcem in Davidom Ahačičem iz založbe Družina.
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo, že od mladega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih.
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo, že od mladega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih.
Spoštovani, razburljivo in neustavljivo gonjo zoper teror nebes zasledimo vse od Sofokleja, Joba, Danteja, Becketta, Dostojevskega, Camusa, Heineja … Noben prepirljivec z Bogom ne izpusti te kljuke iz rok. Tudi slavna sufijska poetična drama Zborovanje ptic, ki jo je leta 1177 napisal perzijski pisec Farid ud-Din Attar, govori o iskanju mitskega kralja ptic z imenom Simorgh in je metaforična vseživljenjska zgodba o iskanju smisla življenja, trpljenja in minevanja. O Bogu je težko govoriti tudi tistim, ki vanj verujemo. Sploh ko v temni noči vere ostanemo brez besed. Toda najslabše je, če se ne sprašujemo; takrat se odpovemo človeškosti in živimo kot neuka žival. Takrat vera v Boga izhlapi in nastopi praznina z neskončnim hladom (Friedrich Nietzsche). Takrat se ne osramoti vera v Boga, ampak se osramotimo mi. Brez Boga ni nobene instance več, na katero bi se bilo mogoče sklicevati, in nobenega upanja več v poslednji smisel in poslednjo pravičnost. Reševanje vprašanja trpljenja brez Boga je zato domišljavost. Tudi Franz Kafka (1883–1924), veliki pisatelj judovskega rodu, je iskal rešitve. Ne drži, da Kafka ni verjel v nobenega Boga; verjel je v vsaj »nemočnega« Boga, danes pa je Bog zradiran. Kafka je v delu Cesarjevo sporočilo (1919) pisal o neznanem cesarju (Bogu?), ki na smrtni postelji zaupa svojemu glasniku skrivnostno sporočilo, ta pa ga mora prenesti neznanemu naslovniku. Glasnik se ves čas prebija skozi množico in gnečo prisotnih v cesarjevi palači, a kljub prerivanju nikoli ne pride do cilja. Njegova prizadevanja, da bi skrivnostno sporočilo predal, postanejo neznosno moreča, saj se na hodnikih cesarjeve palače vse bolj izgublja. Glasnik nikoli ne zapusti palače, ker ne najde poti do vrat. Brezizhoden položaj se konča brezizhodno tudi za čakajočega naslovnika, ki sedi na oknu in zre v votlo noč, upajoč, da glasnik prihaja … Pisatelj je že vnaprej uprizoril krizo postmodernega človeka. Ker smo Boga izgnali skozi glavna vrata, nam skozi okna, špranje in luknje vdira v izpraznjen prostor groza nihilističnega šoka. Ne čudimo se, da po neuspelem magičnem svojem lastnem pomlajevanju čofotamo in hropemo v kaosu teme, obsedeni z miselnimi stroji in lovljenjem mističnih signalov iz vesolja, a brez utehe in kisika. »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (Pridigar 1,2) Tako je zapisal svetopisemski judovski filozof.
Spoštovani, razburljivo in neustavljivo gonjo zoper teror nebes zasledimo vse od Sofokleja, Joba, Danteja, Becketta, Dostojevskega, Camusa, Heineja … Noben prepirljivec z Bogom ne izpusti te kljuke iz rok. Tudi slavna sufijska poetična drama Zborovanje ptic, ki jo je leta 1177 napisal perzijski pisec Farid ud-Din Attar, govori o iskanju mitskega kralja ptic z imenom Simorgh in je metaforična vseživljenjska zgodba o iskanju smisla življenja, trpljenja in minevanja. O Bogu je težko govoriti tudi tistim, ki vanj verujemo. Sploh ko v temni noči vere ostanemo brez besed. Toda najslabše je, če se ne sprašujemo; takrat se odpovemo človeškosti in živimo kot neuka žival. Takrat vera v Boga izhlapi in nastopi praznina z neskončnim hladom (Friedrich Nietzsche). Takrat se ne osramoti vera v Boga, ampak se osramotimo mi. Brez Boga ni nobene instance več, na katero bi se bilo mogoče sklicevati, in nobenega upanja več v poslednji smisel in poslednjo pravičnost. Reševanje vprašanja trpljenja brez Boga je zato domišljavost. Tudi Franz Kafka (1883–1924), veliki pisatelj judovskega rodu, je iskal rešitve. Ne drži, da Kafka ni verjel v nobenega Boga; verjel je v vsaj »nemočnega« Boga, danes pa je Bog zradiran. Kafka je v delu Cesarjevo sporočilo (1919) pisal o neznanem cesarju (Bogu?), ki na smrtni postelji zaupa svojemu glasniku skrivnostno sporočilo, ta pa ga mora prenesti neznanemu naslovniku. Glasnik se ves čas prebija skozi množico in gnečo prisotnih v cesarjevi palači, a kljub prerivanju nikoli ne pride do cilja. Njegova prizadevanja, da bi skrivnostno sporočilo predal, postanejo neznosno moreča, saj se na hodnikih cesarjeve palače vse bolj izgublja. Glasnik nikoli ne zapusti palače, ker ne najde poti do vrat. Brezizhoden položaj se konča brezizhodno tudi za čakajočega naslovnika, ki sedi na oknu in zre v votlo noč, upajoč, da glasnik prihaja … Pisatelj je že vnaprej uprizoril krizo postmodernega človeka. Ker smo Boga izgnali skozi glavna vrata, nam skozi okna, špranje in luknje vdira v izpraznjen prostor groza nihilističnega šoka. Ne čudimo se, da po neuspelem magičnem svojem lastnem pomlajevanju čofotamo in hropemo v kaosu teme, obsedeni z miselnimi stroji in lovljenjem mističnih signalov iz vesolja, a brez utehe in kisika. »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (Pridigar 1,2) Tako je zapisal svetopisemski judovski filozof.
Letos mineva 300 let od skladateljeve smrti. Bil je češkega rodu, a je večji del svojega življenja služboval pri salzburškem nadškofu. V Benetke ni nikoli potoval, a se je - tako kot takrat ves svet - zgledoval po Claudiu Monteverdiju. Kot on, je tudi Biber ustvaril Večernice Blažene Device; tokrat jih boste lahko slišali v izvedbi ansambla Capella Musicale Beata Vergine del Rosario.
Letos mineva 300 let od skladateljeve smrti. Bil je češkega rodu, a je večji del svojega življenja služboval pri salzburškem nadškofu. V Benetke ni nikoli potoval, a se je - tako kot takrat ves svet - zgledoval po Claudiu Monteverdiju. Kot on, je tudi Biber ustvaril Večernice Blažene Device; tokrat jih boste lahko slišali v izvedbi ansambla Capella Musicale Beata Vergine del Rosario.
Eno izmed pravil sobivanja – predvsem tam, kjer je več otrok – se glasi: “V naši družini/šoli se ne tepemo.” Zagotovo je to dobro pravilo, ki naj bi se ga držali tudi odrasli. Toda velikokrat nam tako mlajšim kakor tudi starejšim uspe, da čeprav ne uporabljamo svojih pesti, tepemo drug drugega s svojimi besedami. Verjetno ste že kdaj srečali koga, ki je ponosen na svojo sposobnost, da z ostrimi besedami poniža ali užali drugega. Seveda se običajno ta drugi prav tako odzove z ostrimi besedami. Po navadi to pomeni začetek besedne vojne ali pa vsaj tekmovanja, kdo bo pametnejši ali boljši od drugega. Ton takšnega soočenja je napet, rezultat pa vedno pomilovanja vreden. Za uporabo zbadljivk in žaljivk se običajno skriva močan občutek manjvrednosti. Gre za poskus, da oseba, ki se počuti manjvredno, drugo osebo potegne na svoj nivo. Kakor da bi tak človek želel reči: “Ko se primerjam s teboj, se počutim manjvrednega. Zato te bom poskusil prikazati slabšega, kot si, in potem bodo drugi morda mislili, da si tako slab, kot sem jaz.” Tisti, ki spretno in ustvarjalno uporabljajo zmerljivke in žaljivke, imajo temeljno potrebo po gotovosti glede lastne vrednosti in po sprejemanju samega sebe. Kako se lahko odzovemo, kadar smo tarča strupenih besed? Protistrup je potrditev. Ko se na žaljive besede odzovem s potrditvijo, to iz izmenjave besed odstrani želo maščevanja; hkrati pa lahko naše pozitivne besede podprejo osebo, ki se očitno počuti manjvredno. Vsekakor je pri tem dobro poskrbeti, da to željo po potrditvi drugega izraža tudi ton našega glasu, saj je sicer zelo verjetno, da bodo naše besede zvenele sarkastično ali cinično. Če vas oseba poskuša ponižati s tem, da govori o vašem videzu, se ni treba strinjati ali preslišati komentarja. Odzovite se nanj z iskreno potrditvijo kot na primer: “Tvoja pričeska je vedno čudovita. V čem je skrivnost?” Če se nekdo oklepa tega, kar ste rekli, in vašo izjavo namenoma napačno razlaga ali pa izrablja vašo napako, se lahko, recimo, odzovete tako: “Želim si, da bi imel tvoj smisel za humor in tvojo sposobnost jasnega izražanja.” Osebi, ki vas pogosto zbada s svojimi besedami, pa vendarle morate pokazati, da takega ravnanja ne odobravate. A naredite to zasebno in nežno z izjavo, kot je: “Niso mi všeč misli, ki se mi podijo po glavi, ko me ponižuješ s svojimi besedami. Si za to, da se od zdaj naprej drug do drugega vedeva pozitivno?” Če vadimo in izražamo iskrene potrditve drugih, te postanejo naša navada. In skoraj vsakdo si bolj želi biti v potrjujočem kot pa jedkem okolju. Vi ne? Odločimo se torej, da bomo danes in od danes naprej, ko gre za naše besede in odzive, uresničevali ta svetopisemska nasveta: “Zato spodbujajte drug drugega in drug drugega izgrajujte.” (1 Tes 5,11) ter: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.” (Rim 12,21)
Eno izmed pravil sobivanja – predvsem tam, kjer je več otrok – se glasi: “V naši družini/šoli se ne tepemo.” Zagotovo je to dobro pravilo, ki naj bi se ga držali tudi odrasli. Toda velikokrat nam tako mlajšim kakor tudi starejšim uspe, da čeprav ne uporabljamo svojih pesti, tepemo drug drugega s svojimi besedami. Verjetno ste že kdaj srečali koga, ki je ponosen na svojo sposobnost, da z ostrimi besedami poniža ali užali drugega. Seveda se običajno ta drugi prav tako odzove z ostrimi besedami. Po navadi to pomeni začetek besedne vojne ali pa vsaj tekmovanja, kdo bo pametnejši ali boljši od drugega. Ton takšnega soočenja je napet, rezultat pa vedno pomilovanja vreden. Za uporabo zbadljivk in žaljivk se običajno skriva močan občutek manjvrednosti. Gre za poskus, da oseba, ki se počuti manjvredno, drugo osebo potegne na svoj nivo. Kakor da bi tak človek želel reči: “Ko se primerjam s teboj, se počutim manjvrednega. Zato te bom poskusil prikazati slabšega, kot si, in potem bodo drugi morda mislili, da si tako slab, kot sem jaz.” Tisti, ki spretno in ustvarjalno uporabljajo zmerljivke in žaljivke, imajo temeljno potrebo po gotovosti glede lastne vrednosti in po sprejemanju samega sebe. Kako se lahko odzovemo, kadar smo tarča strupenih besed? Protistrup je potrditev. Ko se na žaljive besede odzovem s potrditvijo, to iz izmenjave besed odstrani želo maščevanja; hkrati pa lahko naše pozitivne besede podprejo osebo, ki se očitno počuti manjvredno. Vsekakor je pri tem dobro poskrbeti, da to željo po potrditvi drugega izraža tudi ton našega glasu, saj je sicer zelo verjetno, da bodo naše besede zvenele sarkastično ali cinično. Če vas oseba poskuša ponižati s tem, da govori o vašem videzu, se ni treba strinjati ali preslišati komentarja. Odzovite se nanj z iskreno potrditvijo kot na primer: “Tvoja pričeska je vedno čudovita. V čem je skrivnost?” Če se nekdo oklepa tega, kar ste rekli, in vašo izjavo namenoma napačno razlaga ali pa izrablja vašo napako, se lahko, recimo, odzovete tako: “Želim si, da bi imel tvoj smisel za humor in tvojo sposobnost jasnega izražanja.” Osebi, ki vas pogosto zbada s svojimi besedami, pa vendarle morate pokazati, da takega ravnanja ne odobravate. A naredite to zasebno in nežno z izjavo, kot je: “Niso mi všeč misli, ki se mi podijo po glavi, ko me ponižuješ s svojimi besedami. Si za to, da se od zdaj naprej drug do drugega vedeva pozitivno?” Če vadimo in izražamo iskrene potrditve drugih, te postanejo naša navada. In skoraj vsakdo si bolj želi biti v potrjujočem kot pa jedkem okolju. Vi ne? Odločimo se torej, da bomo danes in od danes naprej, ko gre za naše besede in odzive, uresničevali ta svetopisemska nasveta: “Zato spodbujajte drug drugega in drug drugega izgrajujte.” (1 Tes 5,11) ter: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.” (Rim 12,21)
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Na šesto velikonočno nedeljo prenašamo sveto mašo iz Marijinega svetišča na Brezjah. Mašuje frančiškan dr. Robert Bahčič. Pri maši sodeluje zbor bazilike Marije Pomagaj, na orgle igra Marjeta Anderle.
Na šesto velikonočno nedeljo prenašamo sveto mašo iz Marijinega svetišča na Brezjah. Mašuje frančiškan dr. Robert Bahčič. Pri maši sodeluje zbor bazilike Marije Pomagaj, na orgle igra Marjeta Anderle.
Danes nekatere pravoslavne cerkve, med njimi je tudi Srbska pravoslavna cerkev, praznujejo veliko noč. Srbski pravoslavni duhovnik, paroh Aleksandar Obradović v Duhovni misli govori o velikem upanju, ki ga prinaša Jezusovo vstajenje od smrti.
Danes nekatere pravoslavne cerkve, med njimi je tudi Srbska pravoslavna cerkev, praznujejo veliko noč. Srbski pravoslavni duhovnik, paroh Aleksandar Obradović v Duhovni misli govori o velikem upanju, ki ga prinaša Jezusovo vstajenje od smrti.
Nagovor vladike Kirila ob prazniku pravoslavne velike noči.
Nagovor vladike Kirila ob prazniku pravoslavne velike noči.
Domani e` domenica - rubrica religiosa
La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).
La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).
Ross in Julia Jansen – Van Vuuren in Ženska konferenca Ross in Julia Jansen – Van Vuuren sta svetovljana, ki sta našla svoje domovanje v Sloveniji. Ross je znanstvenik, samostojni raziskovalec na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Oba s soprogo Julio sta tudi člana Mednarodne krščanske cerkve Ljubljana. ZA(UPANJE) je naslov letošnje Ženske konference, ki jo pripravljajo članice evangelijskih cerkva in skupnosti iz vse Slovenije. Letos bo srečanje potekalo v soboto, 11. maja. Vsebino konference so nam predstavile Glorija Forjan, Renata Berginc, Samanta Kopčok in Andreja Klinc.
Ross in Julia Jansen – Van Vuuren in Ženska konferenca Ross in Julia Jansen – Van Vuuren sta svetovljana, ki sta našla svoje domovanje v Sloveniji. Ross je znanstvenik, samostojni raziskovalec na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Oba s soprogo Julio sta tudi člana Mednarodne krščanske cerkve Ljubljana. ZA(UPANJE) je naslov letošnje Ženske konference, ki jo pripravljajo članice evangelijskih cerkva in skupnosti iz vse Slovenije. Letos bo srečanje potekalo v soboto, 11. maja. Vsebino konference so nam predstavile Glorija Forjan, Renata Berginc, Samanta Kopčok in Andreja Klinc.
Leto 2023 je bilo med drugim posvečeno spominu na 750. obletnico smrti enega najvplivnejših muslimanskih mistikov in pesnikov, Mavlane Dzalaladdina Rumija, ki s svojo bogato duhovno poezijo še dandanes navdušuje in zapeljuje ljubitelje lepe besede. V ta namen so se lansko leto po vsem svetu dogajale številne prireditve, na katerih so umetniki in intelektualci s svojimi nagovori in prispevki počastili tega velika muslimanskega učenjaka in sufija. Toda kdo je bil Rumi in v čem je pravzaprav njegova veličina? Rumi, ki se je rodil v Balkhu na severu današnjega Afganistana in je kot religijski učitelj in učenjak preživel večino svojega življenja v Konji, ne pripada enemu narodu in enemu kraju. Rumi je – tako kot Goethe, Shakespeare ali Dante – “svetovni fenomen”. Njegov opus, ki zajema več kot petinpetdeset tisoč verzov in je preveden v številne jezike, predstavlja sam biser islamske literature in – kot pravi izvrsten poznavalec sufizma slovensko-poljskega rodu Marjan Molè – enega “izmed vrhov perzijske mistične poezije” (Molè, 2003, str. 110). Njegovo zagotovo najbolj znano delo “Masnavi” je tako zaradi svoje duhovno-etične vsebine kot tudi zaradi jezikovno-slogovne lepote kot edino delo v islamski tradiciji označeno s častnim nazivom “perzijski Koran”. Znano je tudi, da je Rumijevo srečanje s skrivnostnim dervišem Šamsom iz Tabriza pomenilo preobrat v mistikovem življenju. Poslej naj bi namreč Rumi prevzel obliko mističnega zamaknjenja, ki jo je poznal Šams, mistična ekstaza (“samā`”), ki jo je mogoče doseči, prek duhovne glasbe, plesa in invokacije Božjega imena, pa je postala središče ne le duhovnega življenja Rumija, temveč tudi njegovega sufijskega reda, ki se je uveljavil in razširil predvsem na območju Turčije. Tako je tudi Rumijevo glavno delo Masnavi nastalo predvsem pod vplivom strastne ljubezni, hrepenenja in izkustev mistične zamaknjenosti. To pa so tudi osrednje teme Rumijeve poezije, h katerim lahko dodamo še vprašanja duhovnega iskanja, smrti in posmrtnega življenja, bolečine ločitve in blaženosti mističnega zedinjenja, trpljenja in odrešitve ter vprašanje skrivnega védenja, narave uma in spoznanja poslednje resničnosti. Ljubezen pomeni za Rumija izvor vsega; ustvarjalno silo, ki presega razum. Njegova najbolj notranja izkušnja ga je pripeljala do spoznanja, da je prek ljubezni do Stvarnika mogoče ljubiti celotno stvarstvo. Religija Islama za Rumija tako ni le utemeljena na religijskem zakonu, “šariji”, temveč pomeni notranjo pot, “tariqo”, ki je prvenstveno “pot ljubezni”. Resnična in dokončna predanost Absolutu za Rumija ni mogoča brez ljubezni kot “alkimije duha”, ki ima spoznavni značaj in presega razumska spoznanja. Rumi pravi, da »ko ljubimci vino v sebi odkrijejo […] intelekt izgubijo”, kajti “intelekt zanika ljubezen, a kljub temu meni, da pozna skrivnosti ljubezni. […]” (Rumi, Masnavi, Knjiga 1, prev. Viktorija Kos). Če se torej bralec nemara sprašuje, kaj se lahko mi, ki živimo v 21. stoletju, naučimo od Rumija, lahko to najbolje povem z odgovorom, ki ga je ob neki priložnosti podal iranski filozof in teolog Abdolkarim Sorush: »Preprosto berite njegovo delo! Kajti njegovo delo je kakor širen ocean. A kdor želi vedeti, kaj je ocean, se mora podati vanj in se v njem naučiti plavati. Kdor prebira […] Rumija, bo odkril neki drug svet. In prav to potrebujemo.« Seveda tako branje ne predpostavlja le izhodiščnega zanimanja za mistično misel, temveč od bralca zahteva tudi kontemplativni pristop – in nekaj potrpljenja.
Leto 2023 je bilo med drugim posvečeno spominu na 750. obletnico smrti enega najvplivnejših muslimanskih mistikov in pesnikov, Mavlane Dzalaladdina Rumija, ki s svojo bogato duhovno poezijo še dandanes navdušuje in zapeljuje ljubitelje lepe besede. V ta namen so se lansko leto po vsem svetu dogajale številne prireditve, na katerih so umetniki in intelektualci s svojimi nagovori in prispevki počastili tega velika muslimanskega učenjaka in sufija. Toda kdo je bil Rumi in v čem je pravzaprav njegova veličina? Rumi, ki se je rodil v Balkhu na severu današnjega Afganistana in je kot religijski učitelj in učenjak preživel večino svojega življenja v Konji, ne pripada enemu narodu in enemu kraju. Rumi je – tako kot Goethe, Shakespeare ali Dante – “svetovni fenomen”. Njegov opus, ki zajema več kot petinpetdeset tisoč verzov in je preveden v številne jezike, predstavlja sam biser islamske literature in – kot pravi izvrsten poznavalec sufizma slovensko-poljskega rodu Marjan Molè – enega “izmed vrhov perzijske mistične poezije” (Molè, 2003, str. 110). Njegovo zagotovo najbolj znano delo “Masnavi” je tako zaradi svoje duhovno-etične vsebine kot tudi zaradi jezikovno-slogovne lepote kot edino delo v islamski tradiciji označeno s častnim nazivom “perzijski Koran”. Znano je tudi, da je Rumijevo srečanje s skrivnostnim dervišem Šamsom iz Tabriza pomenilo preobrat v mistikovem življenju. Poslej naj bi namreč Rumi prevzel obliko mističnega zamaknjenja, ki jo je poznal Šams, mistična ekstaza (“samā`”), ki jo je mogoče doseči, prek duhovne glasbe, plesa in invokacije Božjega imena, pa je postala središče ne le duhovnega življenja Rumija, temveč tudi njegovega sufijskega reda, ki se je uveljavil in razširil predvsem na območju Turčije. Tako je tudi Rumijevo glavno delo Masnavi nastalo predvsem pod vplivom strastne ljubezni, hrepenenja in izkustev mistične zamaknjenosti. To pa so tudi osrednje teme Rumijeve poezije, h katerim lahko dodamo še vprašanja duhovnega iskanja, smrti in posmrtnega življenja, bolečine ločitve in blaženosti mističnega zedinjenja, trpljenja in odrešitve ter vprašanje skrivnega védenja, narave uma in spoznanja poslednje resničnosti. Ljubezen pomeni za Rumija izvor vsega; ustvarjalno silo, ki presega razum. Njegova najbolj notranja izkušnja ga je pripeljala do spoznanja, da je prek ljubezni do Stvarnika mogoče ljubiti celotno stvarstvo. Religija Islama za Rumija tako ni le utemeljena na religijskem zakonu, “šariji”, temveč pomeni notranjo pot, “tariqo”, ki je prvenstveno “pot ljubezni”. Resnična in dokončna predanost Absolutu za Rumija ni mogoča brez ljubezni kot “alkimije duha”, ki ima spoznavni značaj in presega razumska spoznanja. Rumi pravi, da »ko ljubimci vino v sebi odkrijejo […] intelekt izgubijo”, kajti “intelekt zanika ljubezen, a kljub temu meni, da pozna skrivnosti ljubezni. […]” (Rumi, Masnavi, Knjiga 1, prev. Viktorija Kos). Če se torej bralec nemara sprašuje, kaj se lahko mi, ki živimo v 21. stoletju, naučimo od Rumija, lahko to najbolje povem z odgovorom, ki ga je ob neki priložnosti podal iranski filozof in teolog Abdolkarim Sorush: »Preprosto berite njegovo delo! Kajti njegovo delo je kakor širen ocean. A kdor želi vedeti, kaj je ocean, se mora podati vanj in se v njem naučiti plavati. Kdor prebira […] Rumija, bo odkril neki drug svet. In prav to potrebujemo.« Seveda tako branje ne predpostavlja le izhodiščnega zanimanja za mistično misel, temveč od bralca zahteva tudi kontemplativni pristop – in nekaj potrpljenja.
V maju smo še bolj poglobljeno povezani z Marijo. Bila je del Jezusovega življenja in ga tudi sooblikovala. Kdaj pa se je začelo njeno čaščenje, kje o njej beremo v Svetem pismu? Kako pomembna je njena vloga in kako nas danes spremlja, ki ji posvetimo celoten mesec. O tem pa z asistentko in raziskovalko Inštituta za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Lizo Primc.
V maju smo še bolj poglobljeno povezani z Marijo. Bila je del Jezusovega življenja in ga tudi sooblikovala. Kdaj pa se je začelo njeno čaščenje, kje o njej beremo v Svetem pismu? Kako pomembna je njena vloga in kako nas danes spremlja, ki ji posvetimo celoten mesec. O tem pa z asistentko in raziskovalko Inštituta za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Lizo Primc.
Gost akademik, večkratni doktor znanosti Jože Krašovec, biblicist, filozof in teolog nam bo skozi prizmo Svetega pisma predstavil odnos do dela. Kaj je o tem zapisano v Stari in Novi zavezi? Akademik Krašovec bo spregovoril tudi o tradiciji vzhodnega krščanstva, kako se pravoslavni kristjani spominjajo Kristusove zmage na smrtjo in kje je zastal ekumenski dialog med kristjani?
Gost akademik, večkratni doktor znanosti Jože Krašovec, biblicist, filozof in teolog nam bo skozi prizmo Svetega pisma predstavil odnos do dela. Kaj je o tem zapisano v Stari in Novi zavezi? Akademik Krašovec bo spregovoril tudi o tradiciji vzhodnega krščanstva, kako se pravoslavni kristjani spominjajo Kristusove zmage na smrtjo in kje je zastal ekumenski dialog med kristjani?
Rimski stoični filozof Seneka v tolažilnem pismu Marciji, ki je izgubila dva svoja sinova in nikakor ni mogla preboleti njune smrti, med drugim razmišlja tudi o človeku in krhkosti njegovega življenja. Večkrat poudari, da je človek v svojem temelju minljivo bitje – v trenutku, ko se rodi, je obsojen na to, da bo enkrat tudi umrl. Zato Marciji reče: »Če žaluješ, ker ti je umrl otrok, obtožuješ uro, ko se je rodil; smrt mu je bila namreč naznanjena že ob rojstvu. Pod takšno postavo ti je bil dan; taka usoda ga je zasledovala od trenutka, ko je prišel iz materinega telesa.« Smrt je torej del našega življenja, z nami je že od trenutka našega rojstva in je naša večna spremljevalka na življenjski poti, ki nas venomer opominja, kako krhka bitja pravzaprav smo. Seneka v nadaljevanju človeka zato primerja s posodo, »ki jo lahko zdrobi že najšibkejši udarec, že najmanjši tresljaj.« Tako je ranljiv in občutljiv, da »ni treba hudega viharja, da ga sesuješ v prah: kjerkoli udariš, ga boš zlomil.« Kajti človek se rodi kot nebogljeno in šibko dete, povsem »brez naravne obrambe, potrebno tuje pomoči, izpostavljeno vsem napadom in poniževanju usode.« Pa tudi kasneje, ko že odraste, ko uri svoje telo in duha, je še vedno krhek, saj je občutljiv na mraz, vročino, napor in druge nadloge – »kamor se le gane, se takoj zave svoje nemoči,« ugotavlja Seneka. S takšnim razmišljanjem želi filozof Marcijo spomniti, da smo ljudje umrljiva bitja, katerih smrt je neizbežno del vsakdana. »Smrtnica si se rodila,« opominja Seneka Marcijo, »smrtnikom si dala življenje; ti sama si trohljivo, minljivo telo, ki ga pogosto napadajo bolezni: si mar upala, da bo iz tako krhke snovi zraslo trdno in večno bitje?« Seneka namreč verjame, da bomo lažje prenašali vse tegobe življenja, še zlasti pa izgube bližnjih, če bomo imeli vselej pred očmi to našo krhko naravo. Kajti smrt grozi vsem ljudem, »nič na svetu ne uide tem grabežljivim rokam,« ljudje pa si kljub temu stalno prizadevajo, da bi jo nekako zaobšli. To po njegovem mnenju ni prava filozofska pot – bolje bi storili, če bi sprejeli to končnost kot dejstvo našega obstoja, saj nas tako smrt ne bi mogla nikdar presenetiti in nas prizadeti. Po drugi strani ravno ta naša končnost daje vrednost našemu kratkemu veku – takšno razmišljanje je potemtakem pravzaprav poziv k temu, da začnemo ceniti vse, kar nam je v življenju dano.
Rimski stoični filozof Seneka v tolažilnem pismu Marciji, ki je izgubila dva svoja sinova in nikakor ni mogla preboleti njune smrti, med drugim razmišlja tudi o človeku in krhkosti njegovega življenja. Večkrat poudari, da je človek v svojem temelju minljivo bitje – v trenutku, ko se rodi, je obsojen na to, da bo enkrat tudi umrl. Zato Marciji reče: »Če žaluješ, ker ti je umrl otrok, obtožuješ uro, ko se je rodil; smrt mu je bila namreč naznanjena že ob rojstvu. Pod takšno postavo ti je bil dan; taka usoda ga je zasledovala od trenutka, ko je prišel iz materinega telesa.« Smrt je torej del našega življenja, z nami je že od trenutka našega rojstva in je naša večna spremljevalka na življenjski poti, ki nas venomer opominja, kako krhka bitja pravzaprav smo. Seneka v nadaljevanju človeka zato primerja s posodo, »ki jo lahko zdrobi že najšibkejši udarec, že najmanjši tresljaj.« Tako je ranljiv in občutljiv, da »ni treba hudega viharja, da ga sesuješ v prah: kjerkoli udariš, ga boš zlomil.« Kajti človek se rodi kot nebogljeno in šibko dete, povsem »brez naravne obrambe, potrebno tuje pomoči, izpostavljeno vsem napadom in poniževanju usode.« Pa tudi kasneje, ko že odraste, ko uri svoje telo in duha, je še vedno krhek, saj je občutljiv na mraz, vročino, napor in druge nadloge – »kamor se le gane, se takoj zave svoje nemoči,« ugotavlja Seneka. S takšnim razmišljanjem želi filozof Marcijo spomniti, da smo ljudje umrljiva bitja, katerih smrt je neizbežno del vsakdana. »Smrtnica si se rodila,« opominja Seneka Marcijo, »smrtnikom si dala življenje; ti sama si trohljivo, minljivo telo, ki ga pogosto napadajo bolezni: si mar upala, da bo iz tako krhke snovi zraslo trdno in večno bitje?« Seneka namreč verjame, da bomo lažje prenašali vse tegobe življenja, še zlasti pa izgube bližnjih, če bomo imeli vselej pred očmi to našo krhko naravo. Kajti smrt grozi vsem ljudem, »nič na svetu ne uide tem grabežljivim rokam,« ljudje pa si kljub temu stalno prizadevajo, da bi jo nekako zaobšli. To po njegovem mnenju ni prava filozofska pot – bolje bi storili, če bi sprejeli to končnost kot dejstvo našega obstoja, saj nas tako smrt ne bi mogla nikdar presenetiti in nas prizadeti. Po drugi strani ravno ta naša končnost daje vrednost našemu kratkemu veku – takšno razmišljanje je potemtakem pravzaprav poziv k temu, da začnemo ceniti vse, kar nam je v življenju dano.
Sveti Atanazij, katerega god danes obhajamo, je bil doma iz Aleksandrije. To ni bilo samo trgovsko cvetoče egipčansko mesto, ampak izjemno kulturno središče, ki se še danes ponaša z neprecenljivo starodavno knjižnico z neprecenljivimi rokopisi in zvitki. Atanazij je bil v 4. stoletju tamkajšnji škof, ki je med svojimi verniki utrjeval veroizpoved Nicejskega koncila iz l. 325. Ta cerkveni zbor je zatrdil, da je bil Vstali Gospod tudi Božji sin. To pomeni, da je bil Bog sam in ne zgolj človek, ki bi bil podoben nam, navadnim ljudem. Seveda pa je takšno pojmovanje Vstalega Gospoda kot Božjega sinu zahteval izjemen intelektualen napor. Veliko lažje bi bilo misliti, da je bil Kristus samo izreden človek, prerok, ki je prišel le na pol poti k Bogu. To je učil menih Arij. Atanazij se mu je zoperstavil kot sijajen mislec, s tem pa si je nakopal ne malo nasprotnikov, tudi med oblastniku. Ti so namreč iskali enostaven nauk, danes bi rekli enostavno ideolologijo, ki bi jo širili po Sredozemlju in s katero ne bilo težko vladati. Sedaj razumemo, zakaj so Atanazija večkrat izgnali iz Aleksandrije. Toda vedno znova se je vračal, saj ima resnica svoje dostojanstvo in se venomer znova pojavlja. A Atanazij pomeni tudi ločnico med Vzhodom in Zahodom, ki jo bomo zasledili tudi v kasnejših stoletjih. Zahod je bil vedno bolj nagnjen k praktičnim in uporabnim rešitvam, Vzhod pa se je znal zamisliti, biti tudi duhovno prodoren in seči prav tja v večnost. Prvi hip se nam zdi spor med Atanizijem in Arijem debata dveh mislecev, ki nima kaj velikega za povedati današnjemu človeku. Kakor da se ne bi v ničemer dotikala naših vsakdanjih tegob in upov. Toda resnica je ravno obratna. Tudi danes se pri vprašanju temeljne etike sprašujemo, ali je dovolj, da se sporazumemo, kako bomo uravnali vsakodnevno življenje, se pravi, kako bomo pregnali kar največ bolečin in truda, dosegli zadovoljstvo ter bili uspešni v gospodarstvu, znanosti in uporabni umetnosti. Lahko pa se zamislimo in rečemo, da vsi ti uspehi niso dovolj in se raje odločamo pogumnejše ter sprejmemo vero v Vstalega Gospoda, ki nas vabi, da nas popelje k neskončni ljubezni, preko katere se je mogoče že v tem življenju družiti s samim Bogom. To je vera v Božjega sina, ki nas tolaži in navdihuje ter daj moč, da lahko tudi najbolj šibak človek kljub svoji grešnosti postane izjemno visoko etičen in sposoben največji ljubezni, skratka daje možnost, da postane svetnik.
Sveti Atanazij, katerega god danes obhajamo, je bil doma iz Aleksandrije. To ni bilo samo trgovsko cvetoče egipčansko mesto, ampak izjemno kulturno središče, ki se še danes ponaša z neprecenljivo starodavno knjižnico z neprecenljivimi rokopisi in zvitki. Atanazij je bil v 4. stoletju tamkajšnji škof, ki je med svojimi verniki utrjeval veroizpoved Nicejskega koncila iz l. 325. Ta cerkveni zbor je zatrdil, da je bil Vstali Gospod tudi Božji sin. To pomeni, da je bil Bog sam in ne zgolj človek, ki bi bil podoben nam, navadnim ljudem. Seveda pa je takšno pojmovanje Vstalega Gospoda kot Božjega sinu zahteval izjemen intelektualen napor. Veliko lažje bi bilo misliti, da je bil Kristus samo izreden človek, prerok, ki je prišel le na pol poti k Bogu. To je učil menih Arij. Atanazij se mu je zoperstavil kot sijajen mislec, s tem pa si je nakopal ne malo nasprotnikov, tudi med oblastniku. Ti so namreč iskali enostaven nauk, danes bi rekli enostavno ideolologijo, ki bi jo širili po Sredozemlju in s katero ne bilo težko vladati. Sedaj razumemo, zakaj so Atanazija večkrat izgnali iz Aleksandrije. Toda vedno znova se je vračal, saj ima resnica svoje dostojanstvo in se venomer znova pojavlja. A Atanazij pomeni tudi ločnico med Vzhodom in Zahodom, ki jo bomo zasledili tudi v kasnejših stoletjih. Zahod je bil vedno bolj nagnjen k praktičnim in uporabnim rešitvam, Vzhod pa se je znal zamisliti, biti tudi duhovno prodoren in seči prav tja v večnost. Prvi hip se nam zdi spor med Atanizijem in Arijem debata dveh mislecev, ki nima kaj velikega za povedati današnjemu človeku. Kakor da se ne bi v ničemer dotikala naših vsakdanjih tegob in upov. Toda resnica je ravno obratna. Tudi danes se pri vprašanju temeljne etike sprašujemo, ali je dovolj, da se sporazumemo, kako bomo uravnali vsakodnevno življenje, se pravi, kako bomo pregnali kar največ bolečin in truda, dosegli zadovoljstvo ter bili uspešni v gospodarstvu, znanosti in uporabni umetnosti. Lahko pa se zamislimo in rečemo, da vsi ti uspehi niso dovolj in se raje odločamo pogumnejše ter sprejmemo vero v Vstalega Gospoda, ki nas vabi, da nas popelje k neskončni ljubezni, preko katere se je mogoče že v tem življenju družiti s samim Bogom. To je vera v Božjega sina, ki nas tolaži in navdihuje ter daj moč, da lahko tudi najbolj šibak človek kljub svoji grešnosti postane izjemno visoko etičen in sposoben največji ljubezni, skratka daje možnost, da postane svetnik.
Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi potem, ko bo imela veliko časa. Takole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« Ni edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« Ob tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Mnogi ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. Še pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si izpolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku.
Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi potem, ko bo imela veliko časa. Takole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« Ni edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« Ob tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Mnogi ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. Še pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si izpolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku.
Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov stvaritve vseh vrst, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te puščave se prebija na dan marjetica. Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo usmeritev k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomnil me je na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore je zapisal, da ima sonce »luč za vse nebo, svoje temne pege pa zase«. »Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca. Daje mi misliti. »Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo je že to rekel? Mislec, filozof. Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti. Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda našla pomoč za prizadete. Velja pregovor, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu. Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od malega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacač odrgne koleno, še ni treba z njim v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim. Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … ali nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prava vznesenost! Največ sveta otrokom sliši Slave … V ozadju pa pandemija in pišmveuška obrazna maska. Ta čas je razsut. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Sestaviti nazaj pa ne!
Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov stvaritve vseh vrst, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te puščave se prebija na dan marjetica. Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo usmeritev k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomnil me je na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore je zapisal, da ima sonce »luč za vse nebo, svoje temne pege pa zase«. »Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca. Daje mi misliti. »Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo je že to rekel? Mislec, filozof. Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti. Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda našla pomoč za prizadete. Velja pregovor, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu. Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od malega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacač odrgne koleno, še ni treba z njim v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim. Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … ali nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prava vznesenost! Največ sveta otrokom sliši Slave … V ozadju pa pandemija in pišmveuška obrazna maska. Ta čas je razsut. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Sestaviti nazaj pa ne!
Hristos vaskrse, Hristos anesti, Hristos a inviat so vzkliki, ki jih pravoslavni verniki različnih dežel, narodnosti in jezikov izrekajo v pozdrav na pravoslavno veliko noč pogosto so vtkani tudi v liturgično glasbo. Melodije včasih izvirajo iz ljudstva, veliko pa je tudi takih, ki imajo avtorja; velika noč s svojim sporočilom je namreč navdihnila tudi glasbene ustvarjalce vzhodnih pravoslavnih cerkva, med njimi romunske, grške in ruske.
Hristos vaskrse, Hristos anesti, Hristos a inviat so vzkliki, ki jih pravoslavni verniki različnih dežel, narodnosti in jezikov izrekajo v pozdrav na pravoslavno veliko noč pogosto so vtkani tudi v liturgično glasbo. Melodije včasih izvirajo iz ljudstva, veliko pa je tudi takih, ki imajo avtorja; velika noč s svojim sporočilom je namreč navdihnila tudi glasbene ustvarjalce vzhodnih pravoslavnih cerkva, med njimi romunske, grške in ruske.
Toplo, pomladno vreme me je zvabilo ven na bližnji hrib, ki stoji nedaleč stran od naše domačije. Na prisojni strani hriba druga za drugo stojijo štiri hiše. V prvi osamljeno jesen življenja preživlja starejša ženska, v tretji živijo starši s svojo že odraslo hčerko. Na koncu prisoje se v četrti hiši število prebivalcev nenehno spreminja. Stanovalci prihajajo in odhajajo. Med prvo in tretjo stoji druga hiša, najmanjša izmed vseh štirih. Prazna. Z dvojnimi okni, na katerih visijo doma izvezene zavese. Poleg kamnite hiše stojita drvarnica in manjši skedenj. Oba sta prazna in zaprta z rigljem. Skedenj stoji tik ob ozki asfaltni cesti, ki vodi do četrte hiše. Ob njem stoji klop iz grobo poskobljane deske, pribite z žeblji na dva okrogla neobdelana kosa lesa. Skedenj je z vseh štirih strani obdan s podolžno razžaganimi smrekovimi deskami, med katerimi so manjše ali večje reže zaradi sušenja lesa. Skoznje močan veter ob sneženju nanaša sneg v notranjost skednja. Preden sem se usedla na ozko klop, sem se zazrla v deske na skednju. Pritrjene z dolgimi žeblji so še vedno pokončno stale. Le da niso bile več svetlih barv. S svojo sivo patino in z grčami nepravilnih okroglih oblik so tiho pripovedovale zgodbe o grčastih, pokončnih ljudeh. Ne samo zgodbe domačinov iz prve, druge, tretje in četrte hiše, temveč zgodbe cele vasi. Vasi, ki se prazni leto za letom, desetletje za desetletjem. In še veliko več od tega: prazni se že stoletje. Dandanes na klopci pred skednjem posedam samo še jaz. In ker vem, da me nihče ne sliši, grčam tudi sama pripovedujem svojo zgodbo. O ljudeh, ki so živeli v tem kraju in danes umirajo drug za drugim. Sami, osamljeni in zapuščeni. Nekoč, še ne tako dolgo tega, smo stare grče, tako smo rekli krepkim in trdnim ljudem, spoštovali ter občudovali njihovo modrost. Med njimi je bil tudi naš sosed, ki je rad posedal na klopci pod domačo hruško. Posedanje v njegovem času ni bil greh, temveč povabilo k pogovoru. Čeprav neizobražen je z radovednostjo zrl v svet in njegovo dogajanje. Velikokrat se spomnim njegovih besed: »Bog ve, kaj nas še čaka.« Soseda ni več. Prav tako ne klopce in domače hruške. Je le še klopca na sosednjem hribu. In nekaj starih grčavih ljudi. Spoštovani poslušalci in spoštovane poslušalke, starost, kakršno sem doživljala kot bosonoga deklica, in starost, kakršno doživljam danes, obuta v modrejše čevlje, je kakor stoleten skedenj, ki tiho ječi na bližnjem hribu. Dokler ne odpremo njegovih vrat, ne vemo, ali je prazen ali poln. Vanj lahko poškilimo tudi skozi luknjo izpadle grče. Mogoče bomo opazili samo pajčevino. Nič hudega. Tudi z nje lahko začnemo odmotavati spomine. »Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku,« (3 Mz 19,32) je Gospod naročil Mojzesu. Priklonimo se sivi starosti tudi mi.
Toplo, pomladno vreme me je zvabilo ven na bližnji hrib, ki stoji nedaleč stran od naše domačije. Na prisojni strani hriba druga za drugo stojijo štiri hiše. V prvi osamljeno jesen življenja preživlja starejša ženska, v tretji živijo starši s svojo že odraslo hčerko. Na koncu prisoje se v četrti hiši število prebivalcev nenehno spreminja. Stanovalci prihajajo in odhajajo. Med prvo in tretjo stoji druga hiša, najmanjša izmed vseh štirih. Prazna. Z dvojnimi okni, na katerih visijo doma izvezene zavese. Poleg kamnite hiše stojita drvarnica in manjši skedenj. Oba sta prazna in zaprta z rigljem. Skedenj stoji tik ob ozki asfaltni cesti, ki vodi do četrte hiše. Ob njem stoji klop iz grobo poskobljane deske, pribite z žeblji na dva okrogla neobdelana kosa lesa. Skedenj je z vseh štirih strani obdan s podolžno razžaganimi smrekovimi deskami, med katerimi so manjše ali večje reže zaradi sušenja lesa. Skoznje močan veter ob sneženju nanaša sneg v notranjost skednja. Preden sem se usedla na ozko klop, sem se zazrla v deske na skednju. Pritrjene z dolgimi žeblji so še vedno pokončno stale. Le da niso bile več svetlih barv. S svojo sivo patino in z grčami nepravilnih okroglih oblik so tiho pripovedovale zgodbe o grčastih, pokončnih ljudeh. Ne samo zgodbe domačinov iz prve, druge, tretje in četrte hiše, temveč zgodbe cele vasi. Vasi, ki se prazni leto za letom, desetletje za desetletjem. In še veliko več od tega: prazni se že stoletje. Dandanes na klopci pred skednjem posedam samo še jaz. In ker vem, da me nihče ne sliši, grčam tudi sama pripovedujem svojo zgodbo. O ljudeh, ki so živeli v tem kraju in danes umirajo drug za drugim. Sami, osamljeni in zapuščeni. Nekoč, še ne tako dolgo tega, smo stare grče, tako smo rekli krepkim in trdnim ljudem, spoštovali ter občudovali njihovo modrost. Med njimi je bil tudi naš sosed, ki je rad posedal na klopci pod domačo hruško. Posedanje v njegovem času ni bil greh, temveč povabilo k pogovoru. Čeprav neizobražen je z radovednostjo zrl v svet in njegovo dogajanje. Velikokrat se spomnim njegovih besed: »Bog ve, kaj nas še čaka.« Soseda ni več. Prav tako ne klopce in domače hruške. Je le še klopca na sosednjem hribu. In nekaj starih grčavih ljudi. Spoštovani poslušalci in spoštovane poslušalke, starost, kakršno sem doživljala kot bosonoga deklica, in starost, kakršno doživljam danes, obuta v modrejše čevlje, je kakor stoleten skedenj, ki tiho ječi na bližnjem hribu. Dokler ne odpremo njegovih vrat, ne vemo, ali je prazen ali poln. Vanj lahko poškilimo tudi skozi luknjo izpadle grče. Mogoče bomo opazili samo pajčevino. Nič hudega. Tudi z nje lahko začnemo odmotavati spomine. »Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku,« (3 Mz 19,32) je Gospod naročil Mojzesu. Priklonimo se sivi starosti tudi mi.
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Nedeljsko bogoslužje iz Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah.
Na peto velikonočno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Lovrenc na Pohorju. Daruje jo Jure Sojč. Pri maši sodeluje župnijski pevski zbor pod vodstvom organistke Mateje Potočnik, na kitaro igra Hana Zorec.
Na peto velikonočno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Lovrenc na Pohorju. Daruje jo Jure Sojč. Pri maši sodeluje župnijski pevski zbor pod vodstvom organistke Mateje Potočnik, na kitaro igra Hana Zorec.
Slavni slikar Michelangelo je nekoč stopil v atelje, da bi pregledal platna svojih učencev. Nekatere je pohvalil, drugim je dejal, naj nadaljujejo svoje delo. Navsezadnje se je ustavil pri najboljšem učencu. Fant je slikal na majhno platno. Mojster je vzel čopič in na platno napisal besedo: AMPLIUS, ki v latinščini pomeni večji. Veliki mojster mu je dal vedeti, da dela premalo glede na svoje sposobnosti. Hotel je, da svoje delo začne znova. Učenec ga je tako ubogal in ustvaril izredno lepo sliko. Psihologi menijo, da zapustimo ta svet, ne da bi razvili velik del svojih možganov. Najbrž bi Bog lahko velikokrat napisal besedo AMPLIUS na naše življenje. Dobri smo v tem, kar naredimo, a lahko bi naredili več. (Vodi me, dobrotni duh, 112). Modro je, da si v življenju zastavimo visoke cilje in ideale in se ne zadovoljimo prehitro s nizkimi cilji. Spominjam se, kako nam je nekdanji koprski škof Pirih kot bogoslovcem večkrat dejal, naj si postavimo visoke ideale v življenju in v duhovništvu, da bomo potem vsaj nekaj dosegli. Kajti če si bomo postavili nizke ideale, bomo v življenju in v duhovništvu dosegli zelo malo. Neki svetnik je to mojstrsko strnil v rek: »Če težiš k zvezdam, boš mogel doseči gore. Če pa boš težil h goram, boš končal v blatu.« V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi: »Vsako mladiko, ki ne rodi sadu, odstrani, in vsako, ki rodi sad, očisti, da rodi še več sadu« (Jn 15,2). V petih vrsticah nam osem krat pravi, naj ostanemo v njem. S tem poudari, kako je pomembno, da ostanemo povezani s Kristusom. Na vprašanje, zakaj nam Jezus to naroča, najdemo odgovor v nadaljevanju evangelija, ko pravi, »brez mene ne morete ničesar storiti« in »kdor ostane v meni, obrodi obilo sadu« (Jn 15,5). Še več: lahko bi nadaljevali: z Jezusom pa moremo veliko storiti! Ko beremo življenjepise svetnikov, vidimo, kako so prav svetniki, ki so bili zelo povezani s Kristusom, naredili veliko v življenju. Povezanost z Bogom je pri njih rodila veliko sadov v službi človeku. Ali če povemo v slogu začetne zgodbe današnjega evangelija – slika našega življenja bo večja. Ne bomo gledali samo na to, da se bomo izogibali greha, ampak tudi na to, da bomo v življenju naredili nekaj več in da bomo naredili veliko dobrega. Velikokrat se trudimo, da bi sami napredovali v duhovnem življenju. Opazujmo gosi, ki letijo. Videli bomo, da letijo v čudovitem redu. Pred tisočletji so se naučile, kako težko je dolgo leteti in da je laže leteti tako dolge razdalje, če letijo v skupini. Tudi mi bomo napredovali v veri, če bomo napredovali skupaj z drugimi verniki. Vsi pa tako, da bomo povezani s Kristusom.
Slavni slikar Michelangelo je nekoč stopil v atelje, da bi pregledal platna svojih učencev. Nekatere je pohvalil, drugim je dejal, naj nadaljujejo svoje delo. Navsezadnje se je ustavil pri najboljšem učencu. Fant je slikal na majhno platno. Mojster je vzel čopič in na platno napisal besedo: AMPLIUS, ki v latinščini pomeni večji. Veliki mojster mu je dal vedeti, da dela premalo glede na svoje sposobnosti. Hotel je, da svoje delo začne znova. Učenec ga je tako ubogal in ustvaril izredno lepo sliko. Psihologi menijo, da zapustimo ta svet, ne da bi razvili velik del svojih možganov. Najbrž bi Bog lahko velikokrat napisal besedo AMPLIUS na naše življenje. Dobri smo v tem, kar naredimo, a lahko bi naredili več. (Vodi me, dobrotni duh, 112). Modro je, da si v življenju zastavimo visoke cilje in ideale in se ne zadovoljimo prehitro s nizkimi cilji. Spominjam se, kako nam je nekdanji koprski škof Pirih kot bogoslovcem večkrat dejal, naj si postavimo visoke ideale v življenju in v duhovništvu, da bomo potem vsaj nekaj dosegli. Kajti če si bomo postavili nizke ideale, bomo v življenju in v duhovništvu dosegli zelo malo. Neki svetnik je to mojstrsko strnil v rek: »Če težiš k zvezdam, boš mogel doseči gore. Če pa boš težil h goram, boš končal v blatu.« V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi: »Vsako mladiko, ki ne rodi sadu, odstrani, in vsako, ki rodi sad, očisti, da rodi še več sadu« (Jn 15,2). V petih vrsticah nam osem krat pravi, naj ostanemo v njem. S tem poudari, kako je pomembno, da ostanemo povezani s Kristusom. Na vprašanje, zakaj nam Jezus to naroča, najdemo odgovor v nadaljevanju evangelija, ko pravi, »brez mene ne morete ničesar storiti« in »kdor ostane v meni, obrodi obilo sadu« (Jn 15,5). Še več: lahko bi nadaljevali: z Jezusom pa moremo veliko storiti! Ko beremo življenjepise svetnikov, vidimo, kako so prav svetniki, ki so bili zelo povezani s Kristusom, naredili veliko v življenju. Povezanost z Bogom je pri njih rodila veliko sadov v službi človeku. Ali če povemo v slogu začetne zgodbe današnjega evangelija – slika našega življenja bo večja. Ne bomo gledali samo na to, da se bomo izogibali greha, ampak tudi na to, da bomo v življenju naredili nekaj več in da bomo naredili veliko dobrega. Velikokrat se trudimo, da bi sami napredovali v duhovnem življenju. Opazujmo gosi, ki letijo. Videli bomo, da letijo v čudovitem redu. Pred tisočletji so se naučile, kako težko je dolgo leteti in da je laže leteti tako dolge razdalje, če letijo v skupini. Tudi mi bomo napredovali v veri, če bomo napredovali skupaj z drugimi verniki. Vsi pa tako, da bomo povezani s Kristusom.
Domani e` domenica - rubrica religiosa
La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).
La rubrica religiosa settimanale condotta da mons.Roberto Rosa è prepararsi a vivere la domenica con l'ascolto della Parola di Dio. La locazione della trasmissione viene scelta in base all'anno liturgico in chiese e cattedrali dell'Istria e di Trieste dove si trovano opere artistiche che mettono in risalto il tempo liturgico, un'apertura ad accogliere un messaggio sempre nuovo del Vangelo. V tedenski verski oddaji Mons. Roberto Rosa nagovarja vernike, da prisluhnejo Božji Besedi in nam predaja vedno sveže sporočilo Evangelija. Kraj snemanja oddaje je izbran glede na liturgijski čas (Advent, Božič, Velika Noč, itd.).
Na današnji praznik ponavljamo Duhovno misel filozofinje in urednice dr. Ignacije Fridl Jarc o naravnem družbenem razvoju. Ta je bil pred 83 leti pri nas okrutno presekan z vojno in okupacijo.
Na današnji praznik ponavljamo Duhovno misel filozofinje in urednice dr. Ignacije Fridl Jarc o naravnem družbenem razvoju. Ta je bil pred 83 leti pri nas okrutno presekan z vojno in okupacijo.
Pred kratkim so muslimanke in muslimani praznovali ramazanski bajram – enega izmed svojih dveh najpomembnejših verskih praznikov; Radiotelevizija Slovenija je prvič v zgodovini iz ljubljanske džamije prenašala bajramsko molitev na drugem programu Televizije Slovenija. Strokovna komentatorka tega prenosa je bila Ela Porić, magistrica kulturologije in religijskih študij iz Muslimanskega kulturnega centra; s prevodi molitev in citatov iz za muslimane svete knjige koran iz arabščine je gledalkam in gledalcem nemuslimanom razložila molitve in obrede tako, da so jo lahko razumeli. O odzivih na prenos bajramske molitve, o stereotipih o islamu in delovanju muslimanskega kulturnega centra.
Pred kratkim so muslimanke in muslimani praznovali ramazanski bajram – enega izmed svojih dveh najpomembnejših verskih praznikov; Radiotelevizija Slovenija je prvič v zgodovini iz ljubljanske džamije prenašala bajramsko molitev na drugem programu Televizije Slovenija. Strokovna komentatorka tega prenosa je bila Ela Porić, magistrica kulturologije in religijskih študij iz Muslimanskega kulturnega centra; s prevodi molitev in citatov iz za muslimane svete knjige koran iz arabščine je gledalkam in gledalcem nemuslimanom razložila molitve in obrede tako, da so jo lahko razumeli. O odzivih na prenos bajramske molitve, o stereotipih o islamu in delovanju muslimanskega kulturnega centra.
10. marca so muslimani širom sveta praznovali Bajram (ali po arabsko Eid), ki oznanja konec meseca ramazana in muslimanskega posta. Ramazan velja za sveti mesec za muslimane, saj naj bi se takrat pričelo koransko razodetje. Tekom ramazana se pravoverni muslimani po dnevi odrečejo hrani, pijači in ostalim telesnim nasladam, posvečajo pa se tudi intenzivnemu branju koranskega teksta in vsesplošni duhovni praksi. Zgodovinsko se je tekom ramazana poskušalo izogniti tudi vojskovanju. A tokratni ramazan še posebaj zaznamujejo dogajanja na Bližnjem vzhodu, predvsem v Palestini in Gazi. Današnje dogajanje v Palestini pa je nepretrgoma povezano s kolonizacijo Bližnjega vzhoda in z določeno reprezentacijo muslimanov oziroma Arabcev. Evropski kolonializem 17. in 18. stoletja ni pomenil le vojaške moči in politične nadvlade nad koloniziranimi narodi velikega predela sveta, temveč predvsem postopno spremembo načina življenja, ki je bil tesno povezan s predmoderno kulturo in sociologijo znanja širom Bližnjega vzhoda, Severne Afrike, Indije in držav južne Azije. Kolonialni administratorji so v tem obdobju pravzaprav razkosali Bližnji vzhod in vzpostavilo se je meje držav, ki jih poznamo danes. Za Edwarda Saida (umrlega leta 2003), nekdanjega profesorja angleške literature na Univerzi Columbia in začetnika orientalizma kot znanstvenega diskurza, ki se je posvečal vprašanju zastopanja oziroma reprezentiranja muslimanskega sveta v literaturi in kulturi, je orientalizem tesno povezan z obdobjem moderne in z reprezentacijo »drugega«. Orientalizem je postal orodje znotraj evropskega kolonializma in je močno povezan z izvajanjem moči nad podrejenimi družbami, pri čemer je »drugega« mogoče proučiti, ovrednotiti, izmeriti in navsezadnje tudi reproducirati. Kolonizirani subjekt je po Frantzu Fanonu subjekt brez možnosti izbire. Sodoben arabsko-muslimanski svet tako ni več subjekt znanja in znanosti, temveč objekt plenjenja in reprezentacije. V imenu svobode in samoobrambe se danes nemalokrat gleda na Bližnji vzhod v soju terorizma, arabske grožnje ali muslimanskega vdora v Evropo. A potrebno se je vprašati – kdo ima moč zapečatiti usodo muslimanov, kristijanov in Judov na Bližnjem vzhodu? Kdo ima znanje, da poda zgodovinsko in zaokroženo presojo o tem delu sveta? In po drugi strani, kako dolgo bodo muslimani oziroma prebivalci Bližnjega vzhoda morali zagovarjati, razlagati in opravičevati svoj način življenja, zgodovino, veroizpoved in lastno bivanje?
10. marca so muslimani širom sveta praznovali Bajram (ali po arabsko Eid), ki oznanja konec meseca ramazana in muslimanskega posta. Ramazan velja za sveti mesec za muslimane, saj naj bi se takrat pričelo koransko razodetje. Tekom ramazana se pravoverni muslimani po dnevi odrečejo hrani, pijači in ostalim telesnim nasladam, posvečajo pa se tudi intenzivnemu branju koranskega teksta in vsesplošni duhovni praksi. Zgodovinsko se je tekom ramazana poskušalo izogniti tudi vojskovanju. A tokratni ramazan še posebaj zaznamujejo dogajanja na Bližnjem vzhodu, predvsem v Palestini in Gazi. Današnje dogajanje v Palestini pa je nepretrgoma povezano s kolonizacijo Bližnjega vzhoda in z določeno reprezentacijo muslimanov oziroma Arabcev. Evropski kolonializem 17. in 18. stoletja ni pomenil le vojaške moči in politične nadvlade nad koloniziranimi narodi velikega predela sveta, temveč predvsem postopno spremembo načina življenja, ki je bil tesno povezan s predmoderno kulturo in sociologijo znanja širom Bližnjega vzhoda, Severne Afrike, Indije in držav južne Azije. Kolonialni administratorji so v tem obdobju pravzaprav razkosali Bližnji vzhod in vzpostavilo se je meje držav, ki jih poznamo danes. Za Edwarda Saida (umrlega leta 2003), nekdanjega profesorja angleške literature na Univerzi Columbia in začetnika orientalizma kot znanstvenega diskurza, ki se je posvečal vprašanju zastopanja oziroma reprezentiranja muslimanskega sveta v literaturi in kulturi, je orientalizem tesno povezan z obdobjem moderne in z reprezentacijo »drugega«. Orientalizem je postal orodje znotraj evropskega kolonializma in je močno povezan z izvajanjem moči nad podrejenimi družbami, pri čemer je »drugega« mogoče proučiti, ovrednotiti, izmeriti in navsezadnje tudi reproducirati. Kolonizirani subjekt je po Frantzu Fanonu subjekt brez možnosti izbire. Sodoben arabsko-muslimanski svet tako ni več subjekt znanja in znanosti, temveč objekt plenjenja in reprezentacije. V imenu svobode in samoobrambe se danes nemalokrat gleda na Bližnji vzhod v soju terorizma, arabske grožnje ali muslimanskega vdora v Evropo. A potrebno se je vprašati – kdo ima moč zapečatiti usodo muslimanov, kristijanov in Judov na Bližnjem vzhodu? Kdo ima znanje, da poda zgodovinsko in zaokroženo presojo o tem delu sveta? In po drugi strani, kako dolgo bodo muslimani oziroma prebivalci Bližnjega vzhoda morali zagovarjati, razlagati in opravičevati svoj način življenja, zgodovino, veroizpoved in lastno bivanje?
Rabija, slavna sufijska mistikinja iz srednjega veka, je tako kot vsak dan hodila po ulici na poti na tržnico. Na tržnici je vsak dan razglašala spoznanja, do katerih je prišla. Tam je vsak dan opazovala drugega znanega mistika, Hasana, kako je sedel pred vrati mošeje in glasno molil: »Bog, odpri vrata! Prosim, odpri vrata in me spusti noter!« Tistega dne Rabija ni več uspela prenašati Hasanovega joka in vpitja. Hasan je neprestano vpil: »Odpri vrata, spusti me noter! Zakaj me ne poslušaš, zakaj ne uslišiš mojih molitev!« Vse prejšnje dni se je Rabija le nasmejala ob prizoru jokajočega Hasana, tisti dan pa je stopila k njemu, ga močno stresla in rekla: »Prenehaj s tem nesmislom! Vrata so oprta. Dejansko si že noter!« Hasan je pogledal Rabijo in v tistem trenutku doživel spoznanje. Globoko se je priklonil pred Rabijo in dejal: »Pravočasno si prišla, sicer bi takole prosil vse življenje. Vendar sem že leta to počel, kje si bila do sedaj? Vem, da greš po tej ulici vsak dan. Morala si me videti tukaj, kako molim in jočem?« Rabija mu je odgovorila: »Res je, vendar lahko resnico izrečemo le v določenem trenutku, prostoru in kontekstu. Čakala sem na pravi, rodoviten trenutek. Danes je napočil, zato sem se ti približala. Če bi te nagovorila včeraj, bi se razburil, morda celo ujezil. Lahko bi se uprl ali mi dejal: ’Zmotila si mojo molitev!’ - in ni prav, da zmotimo molitev.« »Hotela sem ti povedati, da ne bodi nespameten, da so vrata že odprta – da si dejansko že noter! Ampak morala sem čakati na pravi trenutek,« je Hasanu še dejala Rabija. V muslimanskem svetu celo kralj ne sme zmotiti molitve berača. Tudi policija ne sme zmotiti molitve osumljenca, ki ga išče. Počakati mora, da ta dokonča molitev, šele nato ga lahko prime. Molitve se ne sme zmotiti. Mistikinja Rabija je čakala na pravi trenutek, ko bi Hasan lahko sprejel resnico. Tudi v naših življenjih smo le v redkih trenutkih dojemljivi za spoznanja, ki ne sodijo v naš kontekst. In prava umetnost je povedati naš vidik resnice na način, da jo drugi lahko sprejme. Rabija je Hasanu hotela sporočiti, da se mu ni treba več mučiti in da je že sprejet, vključen. Da je že noter. Božja vrata so odprta, ampak mi smo tudi že ves čas na notranji strani. Le kdaj nam je to težko sprejeti in potrebujemo čas milosti, da to spoznamo.
Rabija, slavna sufijska mistikinja iz srednjega veka, je tako kot vsak dan hodila po ulici na poti na tržnico. Na tržnici je vsak dan razglašala spoznanja, do katerih je prišla. Tam je vsak dan opazovala drugega znanega mistika, Hasana, kako je sedel pred vrati mošeje in glasno molil: »Bog, odpri vrata! Prosim, odpri vrata in me spusti noter!« Tistega dne Rabija ni več uspela prenašati Hasanovega joka in vpitja. Hasan je neprestano vpil: »Odpri vrata, spusti me noter! Zakaj me ne poslušaš, zakaj ne uslišiš mojih molitev!« Vse prejšnje dni se je Rabija le nasmejala ob prizoru jokajočega Hasana, tisti dan pa je stopila k njemu, ga močno stresla in rekla: »Prenehaj s tem nesmislom! Vrata so oprta. Dejansko si že noter!« Hasan je pogledal Rabijo in v tistem trenutku doživel spoznanje. Globoko se je priklonil pred Rabijo in dejal: »Pravočasno si prišla, sicer bi takole prosil vse življenje. Vendar sem že leta to počel, kje si bila do sedaj? Vem, da greš po tej ulici vsak dan. Morala si me videti tukaj, kako molim in jočem?« Rabija mu je odgovorila: »Res je, vendar lahko resnico izrečemo le v določenem trenutku, prostoru in kontekstu. Čakala sem na pravi, rodoviten trenutek. Danes je napočil, zato sem se ti približala. Če bi te nagovorila včeraj, bi se razburil, morda celo ujezil. Lahko bi se uprl ali mi dejal: ’Zmotila si mojo molitev!’ - in ni prav, da zmotimo molitev.« »Hotela sem ti povedati, da ne bodi nespameten, da so vrata že odprta – da si dejansko že noter! Ampak morala sem čakati na pravi trenutek,« je Hasanu še dejala Rabija. V muslimanskem svetu celo kralj ne sme zmotiti molitve berača. Tudi policija ne sme zmotiti molitve osumljenca, ki ga išče. Počakati mora, da ta dokonča molitev, šele nato ga lahko prime. Molitve se ne sme zmotiti. Mistikinja Rabija je čakala na pravi trenutek, ko bi Hasan lahko sprejel resnico. Tudi v naših življenjih smo le v redkih trenutkih dojemljivi za spoznanja, ki ne sodijo v naš kontekst. In prava umetnost je povedati naš vidik resnice na način, da jo drugi lahko sprejme. Rabija je Hasanu hotela sporočiti, da se mu ni treba več mučiti in da je že sprejet, vključen. Da je že noter. Božja vrata so odprta, ampak mi smo tudi že ves čas na notranji strani. Le kdaj nam je to težko sprejeti in potrebujemo čas milosti, da to spoznamo.
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni možnosti za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene. Ne gre za poceni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj popolnoma iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri bo, ko bo spet zapadel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad. V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo. Pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih; nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja. Pomlad pač ni uspeh, dosežen rezultat, sadovi – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je napor, samo to, da se spopadamo in soočamo s svojimi mejami, ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, saj so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo. To je pomlad: »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti)
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni možnosti za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene. Ne gre za poceni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj popolnoma iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri bo, ko bo spet zapadel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad. V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo. Pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih; nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja. Pomlad pač ni uspeh, dosežen rezultat, sadovi – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je napor, samo to, da se spopadamo in soočamo s svojimi mejami, ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, saj so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo. To je pomlad: »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti)
Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepremični bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.
Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepremični bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.
Skladbe p. Hugolina Sattnerja so danes nepogrešljiv del repertoarja cerkvenih zborov, pa tudi nekaterih najkakovostnejših koncertnih vokalnih sestavov. Med najpomembnejša in najbolj izvajana njegova dela spada Missa seraphica, iz leta 1910 ; tokrat bo zvenela v izvedbi Komornega zbora Ave in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, pod taktirko Simona Krečiča.
Skladbe p. Hugolina Sattnerja so danes nepogrešljiv del repertoarja cerkvenih zborov, pa tudi nekaterih najkakovostnejših koncertnih vokalnih sestavov. Med najpomembnejša in najbolj izvajana njegova dela spada Missa seraphica, iz leta 1910 ; tokrat bo zvenela v izvedbi Komornega zbora Ave in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, pod taktirko Simona Krečiča.
Skoraj vsi verjamemo v tako imenovane mite o sreči. Prepričanja, da nas bodo določeni dosežki – poroka, otroci, napredovanje v službi ali bogastvo – za vedno osrečili. Prav tako verjamemo, da nas bodo določene težave – zdravstvene tegobe, življenje brez partnerja, pomanjkanje denarja – za vedno onesrečili. Kultura, v kateri živimo, utrjuje to omejeno razumevanje sreče, ki nas vztrajno spremlja, in to kljub neizpodbitnim dokazom, da naše dobro počutje in naša blaginja ne delujeta po teh črno-belih načelih. Eden od mitov o sreči je predstava “Srečen bom, ko …” Srečen bom, ko bom napredoval v službi, ko se bom poročil, ko bom dobil otroka, ko bom imel več denarja in tako naprej. Težava ni v tem, da nas uresničitev teh sanj ne bo osrečila – skoraj zagotovo nas bo. Težava je, da nas ti dosežki ne bodo osrečili tako močno ali za toliko časa, kot smo pričakovali. In če nas doseganje teh ciljev ne osreči tako, kot smo želeli, začnemo misliti, da je nekaj narobe z nami ali pa da smo edini, ki se tako počutimo. Zato prenehajmo verjeti v te strupene mite o sreči. Sreča namreč ni cilj, ampak način življenja. “Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad,” je zapisal Tone Pavček. In kaj lahko naredite, da bi bili srečni? Poiščite smisel in višji namen v stvareh, ki jih počnete vsak dan. Naj vaše delo ne bo le sredstvo za preživetje, ampak poslanstvo, s katerim ustvarjate boljši svet in boljše življenje za ljudi okrog sebe. Vlagajte čas in energijo v izgradnjo dobrih medsebojnih odnosov. Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Srečno življenje je posledica ljubečih odnosov s partnerji, družinskimi člani, prijatelji, sosedi in sodelavci. Zavzemite držo hvaležnosti za to, kar imate in kar ste dosegli. “Kdor ni zadovoljen s tem, kar ima, ne bo zadovoljen s tem, kar si želi imeti,” je rekel že Sokrat. Apostol Pavel pa je zapisal, da je pobožnost, združena z zadovoljnostjo, velik dobiček (1 Tim 6,6). Vir dobrega počutje črpajte iz tistega, kar imate. In nenazadnje: prenehajte se primerjati z drugimi. Primerjanje pokvari srečo in slabo vpliva na vaše počutje. Morda boste zaradi tega morali izbrisati svoj profil na družabnih omrežjih in se tako izogniti novicam o tem, kje vse so bili vaši prijatelji in kaj vse vznemirljivega so počeli, medtem ko ste vi živeli svoje bedno življenje. Preženite iz svojega življenja zavist in naredite v njem prostor za ambicijo. Osredotočite se na lastne načrte in lastno življenje. “Vsak je svoje sreče kovač,” se glasi znani pregovor. Vendar pa, kadar kujete svojo srečo, nikar ne udarjajte po prstih drugih.
Skoraj vsi verjamemo v tako imenovane mite o sreči. Prepričanja, da nas bodo določeni dosežki – poroka, otroci, napredovanje v službi ali bogastvo – za vedno osrečili. Prav tako verjamemo, da nas bodo določene težave – zdravstvene tegobe, življenje brez partnerja, pomanjkanje denarja – za vedno onesrečili. Kultura, v kateri živimo, utrjuje to omejeno razumevanje sreče, ki nas vztrajno spremlja, in to kljub neizpodbitnim dokazom, da naše dobro počutje in naša blaginja ne delujeta po teh črno-belih načelih. Eden od mitov o sreči je predstava “Srečen bom, ko …” Srečen bom, ko bom napredoval v službi, ko se bom poročil, ko bom dobil otroka, ko bom imel več denarja in tako naprej. Težava ni v tem, da nas uresničitev teh sanj ne bo osrečila – skoraj zagotovo nas bo. Težava je, da nas ti dosežki ne bodo osrečili tako močno ali za toliko časa, kot smo pričakovali. In če nas doseganje teh ciljev ne osreči tako, kot smo želeli, začnemo misliti, da je nekaj narobe z nami ali pa da smo edini, ki se tako počutimo. Zato prenehajmo verjeti v te strupene mite o sreči. Sreča namreč ni cilj, ampak način življenja. “Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad,” je zapisal Tone Pavček. In kaj lahko naredite, da bi bili srečni? Poiščite smisel in višji namen v stvareh, ki jih počnete vsak dan. Naj vaše delo ne bo le sredstvo za preživetje, ampak poslanstvo, s katerim ustvarjate boljši svet in boljše življenje za ljudi okrog sebe. Vlagajte čas in energijo v izgradnjo dobrih medsebojnih odnosov. Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Srečno življenje je posledica ljubečih odnosov s partnerji, družinskimi člani, prijatelji, sosedi in sodelavci. Zavzemite držo hvaležnosti za to, kar imate in kar ste dosegli. “Kdor ni zadovoljen s tem, kar ima, ne bo zadovoljen s tem, kar si želi imeti,” je rekel že Sokrat. Apostol Pavel pa je zapisal, da je pobožnost, združena z zadovoljnostjo, velik dobiček (1 Tim 6,6). Vir dobrega počutje črpajte iz tistega, kar imate. In nenazadnje: prenehajte se primerjati z drugimi. Primerjanje pokvari srečo in slabo vpliva na vaše počutje. Morda boste zaradi tega morali izbrisati svoj profil na družabnih omrežjih in se tako izogniti novicam o tem, kje vse so bili vaši prijatelji in kaj vse vznemirljivega so počeli, medtem ko ste vi živeli svoje bedno življenje. Preženite iz svojega življenja zavist in naredite v njem prostor za ambicijo. Osredotočite se na lastne načrte in lastno življenje. “Vsak je svoje sreče kovač,” se glasi znani pregovor. Vendar pa, kadar kujete svojo srečo, nikar ne udarjajte po prstih drugih.
Hoja za Jezusom, ki se na četrto velikonočno nedeljo predstavi kot Dobri pastir, je povabilo ljudem vseh časov in generacij, da gredo za njim in žrtvujejo življenje za drugega. Nekaj njegovih sledilcev bomo spoznali tudi v tej oddaji. Prejšnji konec tedna je bil na obisku v Sloveniji Matt Fradd, ustvarjalec in gostitelj enega izmed najbolj znanih katoliških podkastov Pints With Aquinas. V Združenju slovenskih katoliških skavtinj in skavtov so izvolili novo vodstvo. Novi generalni duhovni asistent je postal Matej Gnidovec, župnik v Leskovcu pri Krškem. Kot povedo biblicisti in prevajalci, se prevajanje Svetega pisma nikoli ne konča. Slovenci smo tako letos dobili nov prevod Svetega pisma, tako imenovano jeruzalemsko izdajo. Leta 1999 je začela izhajati revija Vzgoja, ki je namenjena vsem, ki se kakor koli ukvarjajo z otroki in mladimi. Tokrat je izšla že njena 100. številka. Če ste kje na Primorskem, si lahko v Piranu ogledate razstavo skic Mirsada Begića z naslovom Križani v piranskih cerkvah. Če pa vas pot zanese v naravo, boste lahko ob številnih poteh občudovali znamenja, ki jih je obnovil oziroma postavil operni pevec Marko Kobal. Vabljeni k ogledu.
Hoja za Jezusom, ki se na četrto velikonočno nedeljo predstavi kot Dobri pastir, je povabilo ljudem vseh časov in generacij, da gredo za njim in žrtvujejo življenje za drugega. Nekaj njegovih sledilcev bomo spoznali tudi v tej oddaji. Prejšnji konec tedna je bil na obisku v Sloveniji Matt Fradd, ustvarjalec in gostitelj enega izmed najbolj znanih katoliških podkastov Pints With Aquinas. V Združenju slovenskih katoliških skavtinj in skavtov so izvolili novo vodstvo. Novi generalni duhovni asistent je postal Matej Gnidovec, župnik v Leskovcu pri Krškem. Kot povedo biblicisti in prevajalci, se prevajanje Svetega pisma nikoli ne konča. Slovenci smo tako letos dobili nov prevod Svetega pisma, tako imenovano jeruzalemsko izdajo. Leta 1999 je začela izhajati revija Vzgoja, ki je namenjena vsem, ki se kakor koli ukvarjajo z otroki in mladimi. Tokrat je izšla že njena 100. številka. Če ste kje na Primorskem, si lahko v Piranu ogledate razstavo skic Mirsada Begića z naslovom Križani v piranskih cerkvah. Če pa vas pot zanese v naravo, boste lahko ob številnih poteh občudovali znamenja, ki jih je obnovil oziroma postavil operni pevec Marko Kobal. Vabljeni k ogledu.
Decembra lani je izšla knjižica »Božja znamenja naj služijo svojemu namenu in spominu«. V njej so predstavljena znamenja, ki jih je izdelal Marko Kobal.
Decembra lani je izšla knjižica »Božja znamenja naj služijo svojemu namenu in spominu«. V njej so predstavljena znamenja, ki jih je izdelal Marko Kobal.
Društvo Prijatelji zakladov svetega Jurija že 24 let v postnem velikonočnem času pripravlja razstavo Križev pot v Piranskih cerkvah. Letos ni pripravilo 14 postaj Jezusovega trpljenja, saj je k sodelovanju povabilo zgolj enega umetnika. V petih piranskih cerkvah so tako na ogled skice akademskega kiparja Mirsada Begića z naslovom Križani.
Društvo Prijatelji zakladov svetega Jurija že 24 let v postnem velikonočnem času pripravlja razstavo Križev pot v Piranskih cerkvah. Letos ni pripravilo 14 postaj Jezusovega trpljenja, saj je k sodelovanju povabilo zgolj enega umetnika. V petih piranskih cerkvah so tako na ogled skice akademskega kiparja Mirsada Begića z naslovom Križani.
Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov je laiško duhovno gibanje trajno bolnih in telesno prizadetih. Dan pred praznikom lurške Matere Božje so njegovi člani in prijatelji z mašo, ki jo je daroval škof Franc Šuštar, praznovalo 50 let obstoja Bratstva v Sloveniji.
Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov je laiško duhovno gibanje trajno bolnih in telesno prizadetih. Dan pred praznikom lurške Matere Božje so njegovi člani in prijatelji z mašo, ki jo je daroval škof Franc Šuštar, praznovalo 50 let obstoja Bratstva v Sloveniji.
9. marca je bilo v Ljubljani izvoljeno novo vodstvo Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Načelnica in načelnik ostajata Tjaša Sušin in Nejc Kurbus, generalni duhovni asistent pa je postal Matej Gnidovec. Novo poslanstvo bo opravljal prihodnja tri leta.
9. marca je bilo v Ljubljani izvoljeno novo vodstvo Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Načelnica in načelnik ostajata Tjaša Sušin in Nejc Kurbus, generalni duhovni asistent pa je postal Matej Gnidovec. Novo poslanstvo bo opravljal prihodnja tri leta.
Revija Vzgoja je že od vsega začetka namenjena učiteljem, vzgojiteljem, staršem in pravzaprav vsem, ki sodelujejo z otroki in mladimi. Revija štirikrat letno izhaja od leta 1999 in ostaja aktualna tako na pogled kot po vsebini. Zakaj?
Revija Vzgoja je že od vsega začetka namenjena učiteljem, vzgojiteljem, staršem in pravzaprav vsem, ki sodelujejo z otroki in mladimi. Revija štirikrat letno izhaja od leta 1999 in ostaja aktualna tako na pogled kot po vsebini. Zakaj?
Slovenci smo letos dobili nov prevod celotnega Svetega pisma, slovesnost je potekala v začetku marca v SAZU-ju. Zakaj je bil prevod potreben in kako je nastajal?
Slovenci smo letos dobili nov prevod celotnega Svetega pisma, slovesnost je potekala v začetku marca v SAZU-ju. Zakaj je bil prevod potreben in kako je nastajal?
Na povabilo Katoliške mladine in Družine se je prejšnji konec tedna v Sloveniji mudil Matt Fradd, ustvarjalec in gostitelj enega najbolj znanih katoliških podkastov Pints With Aquinas.
Na povabilo Katoliške mladine in Družine se je prejšnji konec tedna v Sloveniji mudil Matt Fradd, ustvarjalec in gostitelj enega najbolj znanih katoliških podkastov Pints With Aquinas.
Nedeljsko bogoslužje iz slovenskega narodnega svetišča Marija Pomagaj na Brezjah.
Nedeljsko bogoslužje iz slovenskega narodnega svetišča Marija Pomagaj na Brezjah.
Nedeljsko bogoslužje iz slovenskega narodnega svetišča Marija Pomagaj na Brezjah.
Nedeljsko bogoslužje iz slovenskega narodnega svetišča Marija Pomagaj na Brezjah.
Vabimo vas, da prisluhnete evangeličanskemu bogoslužju. Vodi ga evangeličanski duhovnik dr. Aleksander Erniša.
Vabimo vas, da prisluhnete evangeličanskemu bogoslužju. Vodi ga evangeličanski duhovnik dr. Aleksander Erniša.
