Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Shranjeno V živo RTV 365 Raziskujte Več
Domov
Bodi režiser
Raziskujte
V živo
Oddaje
Podkasti
Glasba
Za otroke
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte V živo Oddaje Podkasti Glasba Za otroke Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Zaključi urejanje
Seznam
Shranjeno
Zaključi urejanje
Zadnje dodano
1. mesto v kategoriji mediji na Websi 2022

Portret

Zadnji prispevki

Ogenj rit in kače, niso za igrače, dokumentarni portret Milene Miklavčič

28. 10. 2022

Dokumentarni portret Milene Miklavčič, novinarke, pisateljice in publicistke. “O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Bile so prepričane, da je njihova naloga takšna, da se žrtvujejo za mir v hiši. Številne sogovornice so menile, da bi lahko lepše in bolj v miru živele, če ne bi bilo seksa.« Milena Miklavčič že več kot 20 let raziskuje intimno življenje pretežno predstavnic generacij iz prve polovice 20. stoletja. Tema etnološko-antropološkega raziskovanja so spolnost, ljubezenski odnosi pa tudi s tem povezane higienske in prehrambene navade. Zbrane zapise in ugotovitve je objavila v knjigi “Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Zgodbe o spolnih in intimnih navadah so na začetku zabavne, hudomušne in simpatične, skozi film pa se stopnjujejo v žalostne, boleče, šokantne in refleksirajo na celotno socialno situacijo, ki je bila običajna na slovenskem podeželju. Gre za brezpravnost žensk, ki so bile v zakonskih razmerjih večkrat tudi posiljene, poglavja o nezakonskih otrocih, nelegalnem in mazaškem opravljanju splavov, pretepanjih in ostalih oblikah nasilja v družini… Sama tema je relevantna tudi za današnji čas, skozi Milenino zgodbo pa ponuja zanimivo filmsko vsebino in je aktualna za najširši krog gledalcev, kar potrjuje tudi že tretji ponatis Milenine knjige.

50 min

Dokumentarni portret Milene Miklavčič, novinarke, pisateljice in publicistke. “O spolnih odnosih so govorile kot o nečem umazanem. Bile so prepričane, da je njihova naloga takšna, da se žrtvujejo za mir v hiši. Številne sogovornice so menile, da bi lahko lepše in bolj v miru živele, če ne bi bilo seksa.« Milena Miklavčič že več kot 20 let raziskuje intimno življenje pretežno predstavnic generacij iz prve polovice 20. stoletja. Tema etnološko-antropološkega raziskovanja so spolnost, ljubezenski odnosi pa tudi s tem povezane higienske in prehrambene navade. Zbrane zapise in ugotovitve je objavila v knjigi “Ogenj, rit in kače niso za igrače”. Zgodbe o spolnih in intimnih navadah so na začetku zabavne, hudomušne in simpatične, skozi film pa se stopnjujejo v žalostne, boleče, šokantne in refleksirajo na celotno socialno situacijo, ki je bila običajna na slovenskem podeželju. Gre za brezpravnost žensk, ki so bile v zakonskih razmerjih večkrat tudi posiljene, poglavja o nezakonskih otrocih, nelegalnem in mazaškem opravljanju splavov, pretepanjih in ostalih oblikah nasilja v družini… Sama tema je relevantna tudi za današnji čas, skozi Milenino zgodbo pa ponuja zanimivo filmsko vsebino in je aktualna za najširši krog gledalcev, kar potrjuje tudi že tretji ponatis Milenine knjige.

Mojster in njegov Gašper, portret

20. 10. 2022

Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.

52 min

Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.

Brez pik in vejic o Venu Tauferju

15. 10. 2022

Portret Vena Tauferja, pesnika dramatika, esejista, prevajalca, pobudnika literarnega festivala Vilenica in predsednika slovenskega PEN. Veno Taufer je dobitnik številnih slovenskih in mednarodnih nagrad, tako Sovretove kot Jenkove, prejel je tudi nagrado Branka Miljkovića, mednarodno srednjeevropsko nagrado, Prešernovo in Župančičevo nagrado ter zlati red za zasluge RS. Je redni član evropske pesniške akademije. Prevaja iz angleščine ter iz srbskega in hrvaškega jezika v slovenščino. Film sledi vezi med Tauferjevim pesniškim ustvarjanjem in njegovim nenehnim družbenim udejstvovanjem. V luči radikalne zavezanosti in odgovornosti, ki ju Taufer uveljavlja na obeh področjih, se ta izmuzljiva povezava izkaže za močno in globoko. Dokumentarni portret izpostavi tragičen dogodek iz Tauferjevega otroštva, ki ga je usodno zaznamoval in pogosto odmeval v njegovi literaturi, nedvomno pa je vplival tudi na oblikovanje njegove družbene zavesti. Scenarij in režija Lara Simona Taufer.

51 min

Portret Vena Tauferja, pesnika dramatika, esejista, prevajalca, pobudnika literarnega festivala Vilenica in predsednika slovenskega PEN. Veno Taufer je dobitnik številnih slovenskih in mednarodnih nagrad, tako Sovretove kot Jenkove, prejel je tudi nagrado Branka Miljkovića, mednarodno srednjeevropsko nagrado, Prešernovo in Župančičevo nagrado ter zlati red za zasluge RS. Je redni član evropske pesniške akademije. Prevaja iz angleščine ter iz srbskega in hrvaškega jezika v slovenščino. Film sledi vezi med Tauferjevim pesniškim ustvarjanjem in njegovim nenehnim družbenim udejstvovanjem. V luči radikalne zavezanosti in odgovornosti, ki ju Taufer uveljavlja na obeh področjih, se ta izmuzljiva povezava izkaže za močno in globoko. Dokumentarni portret izpostavi tragičen dogodek iz Tauferjevega otroštva, ki ga je usodno zaznamoval in pogosto odmeval v njegovi literaturi, nedvomno pa je vplival tudi na oblikovanje njegove družbene zavesti. Scenarij in režija Lara Simona Taufer.

Vstanimo v suženjstvo zakleti, dokumentarni film

8. 9. 2022

Duhovnik, pisatelj, doktor literarnih ved in redovnik kapucinov Karel Gržan se ob duhovniškem delu ukvarja tudi s problematiko hrematizma. Karel Gržan se je rodil leta 1958 v Celju, po končani srednji šoli je vstopil v red bratov kapucinov. Končal je Teološko fakulteto. Leta 2003 pa je na FF v Ljubljani opravil doktorat s področja literarnih ved. Leta 1997 je ustanovil Don Pierinovo komuno, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji za zdravljenje odvisnosti. Zanimajo ga različna področja, med drugim tudi zgodovina. Protagonist dokumentarnega portreta z naslovom Vstanimo v suženjstvo zakleti je bil izbran z razlogom: edini v Sloveniji se ukvarja s hrematizmom, to je konceptom, znanim že iz antike, ki iz etičnih razlogov obsoja kopičenje bogastva in bogatenje posameznikov. Gržanova razlaga je tako izvirna in samosvoja, da je zamikala tudi filmske ustvarjalce. Pater Karel Gržan je avtor tridesetih literarnih, strokovnih in poučnih knjig. Portret je nastal ob njegovi 63-letnici in 27-letnici literarnega delovanja. Zakaj je na svetu toliko revnih? Zakaj ima osem najbogatejših ljudi na svetu toliko bogastva kot polovica vsega prebivalstva na Zemlji? Kdo, kako in zakaj nas manipulira in nas s pomočjo medijev, znanj in tehnologije drži v stanju, v katerem to sprejemamo kot samoumevno? V nasprotju z večino, ki je po svetu resneje angažirana na tem področju, Karel Gržan poleg analize ponuja tudi možne rešitve za izhod iz te situacije. Dokumentarni portret je nastal v produkciji producenta Casablanca za RTV Slovenija, scenarista sta bila Peter Povh in Zdenko Kodrič, režiser pa Boris Jurjaševič.

49 min

Duhovnik, pisatelj, doktor literarnih ved in redovnik kapucinov Karel Gržan se ob duhovniškem delu ukvarja tudi s problematiko hrematizma. Karel Gržan se je rodil leta 1958 v Celju, po končani srednji šoli je vstopil v red bratov kapucinov. Končal je Teološko fakulteto. Leta 2003 pa je na FF v Ljubljani opravil doktorat s področja literarnih ved. Leta 1997 je ustanovil Don Pierinovo komuno, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji za zdravljenje odvisnosti. Zanimajo ga različna področja, med drugim tudi zgodovina. Protagonist dokumentarnega portreta z naslovom Vstanimo v suženjstvo zakleti je bil izbran z razlogom: edini v Sloveniji se ukvarja s hrematizmom, to je konceptom, znanim že iz antike, ki iz etičnih razlogov obsoja kopičenje bogastva in bogatenje posameznikov. Gržanova razlaga je tako izvirna in samosvoja, da je zamikala tudi filmske ustvarjalce. Pater Karel Gržan je avtor tridesetih literarnih, strokovnih in poučnih knjig. Portret je nastal ob njegovi 63-letnici in 27-letnici literarnega delovanja. Zakaj je na svetu toliko revnih? Zakaj ima osem najbogatejših ljudi na svetu toliko bogastva kot polovica vsega prebivalstva na Zemlji? Kdo, kako in zakaj nas manipulira in nas s pomočjo medijev, znanj in tehnologije drži v stanju, v katerem to sprejemamo kot samoumevno? V nasprotju z večino, ki je po svetu resneje angažirana na tem področju, Karel Gržan poleg analize ponuja tudi možne rešitve za izhod iz te situacije. Dokumentarni portret je nastal v produkciji producenta Casablanca za RTV Slovenija, scenarista sta bila Peter Povh in Zdenko Kodrič, režiser pa Boris Jurjaševič.

Ecce homo - Ecce Oman, portret koroškega umetnika Valentina Omana

23. 6. 2022

Ecce Homo - Ecce Oman je portret osrednjega slovenskega likovnega umetnika na avstrijskem Koroškem, Valentina Omana. Valentin Oman živi v Bekštajnu pri Beljaku in na Dunaju. Ustvarja v raznolikih slikarskih, grafičnih in kiparskih likovnih tehnikah, s svojimi umetninami pa je posebej zaznamoval koroški javni prostor z monumentalnimi likovnimi deli v šolah, kulturnih ustanovah, cerkvah, pokopaliških vežicah in parkih. Vzklik Ecce homo! oziroma Glejte človek! je Omanov likovni in idejni program, zato je simbolno upodobljena človeška podoba v njegovem opusu prevladujoča. Valentin Oman je tudi kulturna avtoriteta in velik borec za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem. Film je nastal ob slikarjevi petinosemdesetletnici in ob stoletnici koroškega plebiscita, v njem je spregovoril portretiranec, sodelovali pa so še številni rojaki in institucije na Koroškem in na Dunaju. Scenarist dokumentarnega filma je Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc.

50 min

Ecce Homo - Ecce Oman je portret osrednjega slovenskega likovnega umetnika na avstrijskem Koroškem, Valentina Omana. Valentin Oman živi v Bekštajnu pri Beljaku in na Dunaju. Ustvarja v raznolikih slikarskih, grafičnih in kiparskih likovnih tehnikah, s svojimi umetninami pa je posebej zaznamoval koroški javni prostor z monumentalnimi likovnimi deli v šolah, kulturnih ustanovah, cerkvah, pokopaliških vežicah in parkih. Vzklik Ecce homo! oziroma Glejte človek! je Omanov likovni in idejni program, zato je simbolno upodobljena človeška podoba v njegovem opusu prevladujoča. Valentin Oman je tudi kulturna avtoriteta in velik borec za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem. Film je nastal ob slikarjevi petinosemdesetletnici in ob stoletnici koroškega plebiscita, v njem je spregovoril portretiranec, sodelovali pa so še številni rojaki in institucije na Koroškem in na Dunaju. Scenarist dokumentarnega filma je Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc.

Tisti, ki je zgradil šolo; portret učitelja, etnologa in politika

31. 5. 2022

To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.

52 min

To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.

Regens Chori - Portret dr. Mirka Cudermana

7. 2. 2022

Muzikolog in zborovodja dr. Mirko Cuderman je v petdesetletni karieri ključno zaznamoval naše glasbeno življenje. V uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija so ob njegovi 80-letnici ustvarili dokumentarni portret, ki predstavlja njegovo osebnost in življenjsko pot, tudi intimna razmišljanja o otroštvu, duhovniškem poklicu in poslanstvu glasbenika. Posnet je bil v domačih Tupaličah in Preddvoru, v Ljubljani in na Dunaju. Mirko Cuderman je vodil najvidnejše slovenske zbore, nekatere je tudi ustanovil: Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Cudermanovo znanje je izjemno in predal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. Urednica Danica Dolinar, scenarist Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik.

50 min

Muzikolog in zborovodja dr. Mirko Cuderman je v petdesetletni karieri ključno zaznamoval naše glasbeno življenje. V uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija so ob njegovi 80-letnici ustvarili dokumentarni portret, ki predstavlja njegovo osebnost in življenjsko pot, tudi intimna razmišljanja o otroštvu, duhovniškem poklicu in poslanstvu glasbenika. Posnet je bil v domačih Tupaličah in Preddvoru, v Ljubljani in na Dunaju. Mirko Cuderman je vodil najvidnejše slovenske zbore, nekatere je tudi ustanovil: Stolni pevski zbor sv. Nikolaja, Consortium musicum, Komorni zbor RTV Slovenija, Slovenski komorni zbor, Slovenski oktet. Z njimi je izvedel številne koncertne programe, veliko snemal ter posnetke s slovenskimi glasbenimi deli izdal na ploščah in zgoščenkah. Cudermanovo znanje je izjemno in predal ga je tudi študentom ljubljanske Akademije za glasbo. Urednica Danica Dolinar, scenarist Andrej Doblehar, režiser Marko Cafnik.

Mož s krokarjem, portret Jožeta Tisnikarja

14. 12. 2021

Mož s krokarjem je zgodba Jožeta Tisnikarja, v kateri se vsakdan obdukcijskega pomočnika prepleta z občutljivostjo in genialnostjo slikarja. »Zdi se mi, da sem videl veliko stvari, ki jih v resnici nisem videl. Da sem potoval po deželah, kjer sploh nisem bil, da sem živel svoje in tuja življenja. Če nisem bil kdaj poprej rojen, je najbrž nekaj znanja in izkušenj mrtvih prešlo vame«, je nekoč rekel Jože Tisnikar. O velikem slovenskem slikarju Jožetu Tisnikarju se ne da govoriti, ne da bi govorili o svetu, v katerem je živel in delal. Skozi vpetost v banalno okolje vsakdanjika in predvsem delo v prosekturi spoznamo grobe obrise Tisnikarjeve figure. Prof. Karel Pečko, Tisnikarjeva žena Marija in sin Robert, prijatelj Vinko Ošlak, sodelavec v bolnišnici dr. Plešivčnik, direktor galerije Marko Košan in muzejska svetovalka Milena Zlatar iskreno in toplo delijo zgodbe, ki sestavljajo mozaik Tisnikarjeve podobe. Bil je slikarski “mojster zeleno-črnega upanja”, veseljak s harmoniko v rokah, obdukcjiski pomočnik z okrvavljenim plaščem. Ob tem se film podaja v skrivnostnost, mimo katere ne more nihče od pričevalcev. Prizori, ki tečejo vzporedno z njihovim pripovedovanjem in so delno zasnovani po Tisnikarjevih lastnih besedah, približajo atmosfero Tisnikarjeve samote, sprehodov in dela v tistem času dneva, ko je človek najlažje sam - ponoči ali v zgodnjem jutru.

51 min

Mož s krokarjem je zgodba Jožeta Tisnikarja, v kateri se vsakdan obdukcijskega pomočnika prepleta z občutljivostjo in genialnostjo slikarja. »Zdi se mi, da sem videl veliko stvari, ki jih v resnici nisem videl. Da sem potoval po deželah, kjer sploh nisem bil, da sem živel svoje in tuja življenja. Če nisem bil kdaj poprej rojen, je najbrž nekaj znanja in izkušenj mrtvih prešlo vame«, je nekoč rekel Jože Tisnikar. O velikem slovenskem slikarju Jožetu Tisnikarju se ne da govoriti, ne da bi govorili o svetu, v katerem je živel in delal. Skozi vpetost v banalno okolje vsakdanjika in predvsem delo v prosekturi spoznamo grobe obrise Tisnikarjeve figure. Prof. Karel Pečko, Tisnikarjeva žena Marija in sin Robert, prijatelj Vinko Ošlak, sodelavec v bolnišnici dr. Plešivčnik, direktor galerije Marko Košan in muzejska svetovalka Milena Zlatar iskreno in toplo delijo zgodbe, ki sestavljajo mozaik Tisnikarjeve podobe. Bil je slikarski “mojster zeleno-črnega upanja”, veseljak s harmoniko v rokah, obdukcjiski pomočnik z okrvavljenim plaščem. Ob tem se film podaja v skrivnostnost, mimo katere ne more nihče od pričevalcev. Prizori, ki tečejo vzporedno z njihovim pripovedovanjem in so delno zasnovani po Tisnikarjevih lastnih besedah, približajo atmosfero Tisnikarjeve samote, sprehodov in dela v tistem času dneva, ko je človek najlažje sam - ponoči ali v zgodnjem jutru.

Gospostvo naključja, portret Filipa Robarja Dorina

7. 12. 2021

Portret Filipa Robarja Dorina, ki je eden od najbolj samosvojih filmskih ustvarjalcev v zgodovini slovenskega filma, cineast in teoretik. Filip Robar Dorina je študiral filozofijo in primerjalno književnost v Ljubljani, na Columbia Collegeu v Chicagu pa je diplomiral iz filmske in televizijske režije ter scenaristike. V 70. letih je poučeval na zasebnem inštitutu Montesano v Švici, nato pa je bil osem let asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT v Ljubljani. Na začetku 80. let je ustanovil Filmske alternative, prvo zasebno producentsko podjetje v tedanji državi. V letih 1998-2002 je bil direktor Filmskega sklada RS, odtlej pa deluje kot samostojni filmski ustvarjalec in publicist. Je avtor okoli 30 dokumentarnih in igranih filmov raznih dolžin ter doma in v tujini nagrajeni ustvarjalec. Njegovi prikazi in analize eksistencialnih vprašanj sodobnega slovenskega človeka, uporaba moderno psihodinamične in sintetične metode dela s poklicnimi in ljubiteljskimi igralci, brezkompromisno razgaljajo slabosti človeške individualne, družbene, etične in politične sfere pri nas. Kot cineast in teoretik, ki izhaja iz načela ustvarjanja z najnižjimi možnimi stroški, se posveča temam in projektom, kjer se zavzema za osebno in družbeno odgovornost in izboljšanje pogojev življenja.

49 min

Portret Filipa Robarja Dorina, ki je eden od najbolj samosvojih filmskih ustvarjalcev v zgodovini slovenskega filma, cineast in teoretik. Filip Robar Dorina je študiral filozofijo in primerjalno književnost v Ljubljani, na Columbia Collegeu v Chicagu pa je diplomiral iz filmske in televizijske režije ter scenaristike. V 70. letih je poučeval na zasebnem inštitutu Montesano v Švici, nato pa je bil osem let asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT v Ljubljani. Na začetku 80. let je ustanovil Filmske alternative, prvo zasebno producentsko podjetje v tedanji državi. V letih 1998-2002 je bil direktor Filmskega sklada RS, odtlej pa deluje kot samostojni filmski ustvarjalec in publicist. Je avtor okoli 30 dokumentarnih in igranih filmov raznih dolžin ter doma in v tujini nagrajeni ustvarjalec. Njegovi prikazi in analize eksistencialnih vprašanj sodobnega slovenskega človeka, uporaba moderno psihodinamične in sintetične metode dela s poklicnimi in ljubiteljskimi igralci, brezkompromisno razgaljajo slabosti človeške individualne, družbene, etične in politične sfere pri nas. Kot cineast in teoretik, ki izhaja iz načela ustvarjanja z najnižjimi možnimi stroški, se posveča temam in projektom, kjer se zavzema za osebno in družbeno odgovornost in izboljšanje pogojev življenja.

Gnezda in katedrale, portret Milana Dekleve

26. 10. 2021

Dokumentarni portret slovenskega pesnika, esejista in pisatelja Milana Dekleve. Film sta leta 2011 avtorsko podpisala scenarist Dušan Šarotar in režiser Brane Bitenc. Na dinamičen in interaktiven način se skupaj z glavnim protagonistom dotikajo temeljnih ustvarjalnih in interesnih področij enega osrednjih literarnih likov aktualne slovenske literature, med katere sodijo tudi glasba, šport in dolgoletno vodenje Uredništva otroškega in mladinskega programa TV Slovenija.

49 min

Dokumentarni portret slovenskega pesnika, esejista in pisatelja Milana Dekleve. Film sta leta 2011 avtorsko podpisala scenarist Dušan Šarotar in režiser Brane Bitenc. Na dinamičen in interaktiven način se skupaj z glavnim protagonistom dotikajo temeljnih ustvarjalnih in interesnih področij enega osrednjih literarnih likov aktualne slovenske literature, med katere sodijo tudi glasba, šport in dolgoletno vodenje Uredništva otroškega in mladinskega programa TV Slovenija.

Gospa, ki z oblačenjem slači, portret kostumografke Alenke Bartl

25. 8. 2021

Alenka Bartl je bila v svojem času najbolj cenjena gledališka in filmska kostumografka, dobitnica mnogih priznanj, tudi Prešernove nagrade. Kostumografija kot stroka v slovenskem gledališču in filmu nima dolge tradicije. Do prve svetovne vojne so morali igralci in igralke za kostume tudi po pogodbi skrbeti sami. Zato so bili nekateri vešči šivanja (Avgusta Danilova), kostume so sami kupovali ali si jih izposojali. Po prvi vojni so igralci in režiserji v svoj učni program uvrščali tudi vedo o kostumu, vendar so bile te« šole«, četudi jih je organiziralo Udruženje gledaliških igralcev, bolj praktični tečaji kot poglobljen študij. V letih po prvi vojni se ščasoma pojavijo zapisi, da so bili novi kostumi izdelani v gledališki krojačnici avtorji kostumov pri baletnih postavitvah pa so bili slikarji kot Vavpotič ali France Kralj in arhitekt Rado Kregar. Alenka Bartl je v Ljubljano prišla kot diplomantka beograjske Akademije za uporabno umetnost- smer kostumografija in se zaposlila v SNG Ljubljana. Sledilo je sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom pri filmu Greh in potem na stotine predstav po vseh gledališčih v Sloveniji in mnogih v takratni Jugoslaviji, v Operi in baletu, na TV in v filmskih ekipah, več kot pol stoletja. Alenka Bartl je sčasoma postala najbolj cenjena kostumografka v slovenskem in tudi širše jugoslovanskem prostoru. Poučevala je na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, postavila temelje za ustanovitev katedre za kostumografijo za visokošolski študij v Sloveniji in postala prva profesorica kostumografije na AGRFT. V svojem opusu hrani več kot 5000 originalnih skic za kostume, podpisala je več kot 500 kostumografij in na desetine filmov in TV del. Med slednjimi najbolj izstopa sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, ob katerem je zasnovala kostume za filme Strah, Iskanja, Dediščina, Vdovstvo Karoline Žašler, Nori malar, TV serijo Dekameron in mnoge druge. Scenarist in režiser je Slavko Hren.

52 min

Alenka Bartl je bila v svojem času najbolj cenjena gledališka in filmska kostumografka, dobitnica mnogih priznanj, tudi Prešernove nagrade. Kostumografija kot stroka v slovenskem gledališču in filmu nima dolge tradicije. Do prve svetovne vojne so morali igralci in igralke za kostume tudi po pogodbi skrbeti sami. Zato so bili nekateri vešči šivanja (Avgusta Danilova), kostume so sami kupovali ali si jih izposojali. Po prvi vojni so igralci in režiserji v svoj učni program uvrščali tudi vedo o kostumu, vendar so bile te« šole«, četudi jih je organiziralo Udruženje gledaliških igralcev, bolj praktični tečaji kot poglobljen študij. V letih po prvi vojni se ščasoma pojavijo zapisi, da so bili novi kostumi izdelani v gledališki krojačnici avtorji kostumov pri baletnih postavitvah pa so bili slikarji kot Vavpotič ali France Kralj in arhitekt Rado Kregar. Alenka Bartl je v Ljubljano prišla kot diplomantka beograjske Akademije za uporabno umetnost- smer kostumografija in se zaposlila v SNG Ljubljana. Sledilo je sodelovanje z režiserjem Františkom Čapom pri filmu Greh in potem na stotine predstav po vseh gledališčih v Sloveniji in mnogih v takratni Jugoslaviji, v Operi in baletu, na TV in v filmskih ekipah, več kot pol stoletja. Alenka Bartl je sčasoma postala najbolj cenjena kostumografka v slovenskem in tudi širše jugoslovanskem prostoru. Poučevala je na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, postavila temelje za ustanovitev katedre za kostumografijo za visokošolski študij v Sloveniji in postala prva profesorica kostumografije na AGRFT. V svojem opusu hrani več kot 5000 originalnih skic za kostume, podpisala je več kot 500 kostumografij in na desetine filmov in TV del. Med slednjimi najbolj izstopa sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, ob katerem je zasnovala kostume za filme Strah, Iskanja, Dediščina, Vdovstvo Karoline Žašler, Nori malar, TV serijo Dekameron in mnoge druge. Scenarist in režiser je Slavko Hren.

Molitev pred plovbo, portret Joža Horvata

1. 7. 2021

Portret drznega morjeplovca, romanopisca, dramatika in publicista Jože Horvata je nastal med njegovo zadnjo plovbo skupaj z ženo. » Poglej Bog, kako majhna je moja ladjica in kako veliko je morje ...«, je previdno molil Joshua Slocum davnega leta 1896, ko se je sam samcat z majhno jadrnico odpravil na pot okoli sveta. Mnogo časa je preteklo od takrat, vendar potovanje njegove jadrnice Spray ni pozabljeno. Mnogo jadralcev se je odpravilo po njegovi samotni poti. Večina jih je uspela obpluti svet in tako uresničiti otroške sanje, ki so jih prvič sanjali ob prebiranju njegove knjige »Saling Alone Around The World«. Preveč jih je bilo, da bi si vse pustolovce zapomnili. Ostajajo brezimni, samo Joshua Slocum je imel srečo – bil je prvi na svetu, ki mu je uspelo objadrati svet in preživeti. Mu je pomagala molitev, sreča ali znanje, ne bomo izvedeli nikoli. Prvi iz naše bivše domovine Jugoslavije, ki je v šestdesetih letih z jadrnico »Besa« ponovil Slocumov podvig, je bil romanopisec, dramatik in publicist Joža Horvat. V resnici ni plul čisto sam -s 16 mm filmsko kamero je travmatično plovbo pridno dokumentirala njegova žena Renata, sicer profesionalna filmska snemalka. Tokrat, v njegovih poznih devetdesetih, se je odpravil na svoje nepreklicno zadnje potovanje. Režiser je bil Jure Pervanje.

50 min

Portret drznega morjeplovca, romanopisca, dramatika in publicista Jože Horvata je nastal med njegovo zadnjo plovbo skupaj z ženo. » Poglej Bog, kako majhna je moja ladjica in kako veliko je morje ...«, je previdno molil Joshua Slocum davnega leta 1896, ko se je sam samcat z majhno jadrnico odpravil na pot okoli sveta. Mnogo časa je preteklo od takrat, vendar potovanje njegove jadrnice Spray ni pozabljeno. Mnogo jadralcev se je odpravilo po njegovi samotni poti. Večina jih je uspela obpluti svet in tako uresničiti otroške sanje, ki so jih prvič sanjali ob prebiranju njegove knjige »Saling Alone Around The World«. Preveč jih je bilo, da bi si vse pustolovce zapomnili. Ostajajo brezimni, samo Joshua Slocum je imel srečo – bil je prvi na svetu, ki mu je uspelo objadrati svet in preživeti. Mu je pomagala molitev, sreča ali znanje, ne bomo izvedeli nikoli. Prvi iz naše bivše domovine Jugoslavije, ki je v šestdesetih letih z jadrnico »Besa« ponovil Slocumov podvig, je bil romanopisec, dramatik in publicist Joža Horvat. V resnici ni plul čisto sam -s 16 mm filmsko kamero je travmatično plovbo pridno dokumentirala njegova žena Renata, sicer profesionalna filmska snemalka. Tokrat, v njegovih poznih devetdesetih, se je odpravil na svoje nepreklicno zadnje potovanje. Režiser je bil Jure Pervanje.

Ponovno sem sam, portret Franceta Bučarja

24. 6. 2021

France Bučar je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in intelektualcev, partizan in disident, eden od tvorcev slovenske države. France Bučar je sodeloval v znameniti 57. številki Nove revije, ki je objavila slovenski nacionalni program, kasneje pa si je zaradi protijugoslovanskega nastopa v evropskem parlamentu v Strasbourgu prislužil naziv narodni izdajalec. Bil je prvi med 240 demokratično izvoljenimi delegati republiške skupščine, ki je ustvarila samostojno Slovenijo. 25. junija 1991 je kot takratni predsednik Skupščine republika Slovenije skladno z rezultati plebiscita razglasil samostojnost slovenske države. Skupaj s Petrom Jambrekom je bil tudi glavni avtor prve slovenske ustave. Po končani politični karieri se je posvetil publicistiki in izdal več knjig. Bil je tudi predsednik Slovenskega panevropskega gibanja. Umrl je 2015 v Ljubljani. Avtorica portreta Franceta Bučarja je Rosvita Pesek.

59 min

France Bučar je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in intelektualcev, partizan in disident, eden od tvorcev slovenske države. France Bučar je sodeloval v znameniti 57. številki Nove revije, ki je objavila slovenski nacionalni program, kasneje pa si je zaradi protijugoslovanskega nastopa v evropskem parlamentu v Strasbourgu prislužil naziv narodni izdajalec. Bil je prvi med 240 demokratično izvoljenimi delegati republiške skupščine, ki je ustvarila samostojno Slovenijo. 25. junija 1991 je kot takratni predsednik Skupščine republika Slovenije skladno z rezultati plebiscita razglasil samostojnost slovenske države. Skupaj s Petrom Jambrekom je bil tudi glavni avtor prve slovenske ustave. Po končani politični karieri se je posvetil publicistiki in izdal več knjig. Bil je tudi predsednik Slovenskega panevropskega gibanja. Umrl je 2015 v Ljubljani. Avtorica portreta Franceta Bučarja je Rosvita Pesek.

To nisem jaz, portret Evalda Flisarja

20. 5. 2021

Portret neutrudnega svetovljana Evalda Flisarja v vsej njegovi slikoviti, pisani večplastnosti, ki ga zaznamuje kot človeka in umetnika. Svetovni popotnik, ki je prepotoval je 86 držav, avtor enajstih romanov, med njimi legendarnega Čarovnikovega vajenca, petnajstih dram, ki jih uprizarjajo na odrih širom sveta, prejemnik pomembnih literarnih nagrad, preveden v 32 tujih jezikov, urednik enciklopedije znanosti v Londonu in slovenske literarne revije Sodobnost, voznik podzemnega vlaka v Avstraliji, pisec scenarija v Hollywoodu, sedem let predsednik Društva slovenskih pisateljev, srečni oče petletnega sinčka... Vse to in še več je Evald Flisar.

53 min

Portret neutrudnega svetovljana Evalda Flisarja v vsej njegovi slikoviti, pisani večplastnosti, ki ga zaznamuje kot človeka in umetnika. Svetovni popotnik, ki je prepotoval je 86 držav, avtor enajstih romanov, med njimi legendarnega Čarovnikovega vajenca, petnajstih dram, ki jih uprizarjajo na odrih širom sveta, prejemnik pomembnih literarnih nagrad, preveden v 32 tujih jezikov, urednik enciklopedije znanosti v Londonu in slovenske literarne revije Sodobnost, voznik podzemnega vlaka v Avstraliji, pisec scenarija v Hollywoodu, sedem let predsednik Društva slovenskih pisateljev, srečni oče petletnega sinčka... Vse to in še več je Evald Flisar.

Kaj ti je, deklica ali Blazno resno o Desi Muck, dokumentarni film

14. 5. 2021

“Že ko je bila majhna, je vedela, da nekaj iz nje bo,” se spominja oče naše vrhunske pisateljice, izjemne igralke in vsestranske ustvarjalke Dese Muck. “Njeno življenje je za vsaj en film,” pravi njena prijateljica Darja Švajger, ki je poleg vseh treh hčerk, Lile Prap, Alana Hranitelja, Maria Galuniča, Jureta Ivanušiča, Tilna Artača, Vlada Kreslina in mnogih drugih spregovorila o tej zares unikatni osebnosti. Desa je leta 2016 dobila Ježkovo nagrado, kar je bil povod za snemanje dokumentarnega filma, ki je poln zabavnih anekdot, čeprav po drugi strani razkriva, da Desa Muck nikakor ni samo zabavna in nagajiva, kot je ostala v spominu gledalcev oddaje ZOOM, pač pa je občutljiva in hrabra ženska, ki se ne ustraši ničesar, ki rešuje krivice sveta in neštete težave ljudi v stiskah, hkrati pa je sramežljiva gospa, ki jo težko spraviš od doma.

71 min

“Že ko je bila majhna, je vedela, da nekaj iz nje bo,” se spominja oče naše vrhunske pisateljice, izjemne igralke in vsestranske ustvarjalke Dese Muck. “Njeno življenje je za vsaj en film,” pravi njena prijateljica Darja Švajger, ki je poleg vseh treh hčerk, Lile Prap, Alana Hranitelja, Maria Galuniča, Jureta Ivanušiča, Tilna Artača, Vlada Kreslina in mnogih drugih spregovorila o tej zares unikatni osebnosti. Desa je leta 2016 dobila Ježkovo nagrado, kar je bil povod za snemanje dokumentarnega filma, ki je poln zabavnih anekdot, čeprav po drugi strani razkriva, da Desa Muck nikakor ni samo zabavna in nagajiva, kot je ostala v spominu gledalcev oddaje ZOOM, pač pa je občutljiva in hrabra ženska, ki se ne ustraši ničesar, ki rešuje krivice sveta in neštete težave ljudi v stiskah, hkrati pa je sramežljiva gospa, ki jo težko spraviš od doma.

Arhitekt Mediterana, portret Vojteha Ravnikarja

9. 4. 2021

Portret arhitekta Vojteha Ravnikarja osvetljuje ključna obdobja njegovega ustvarjanja, njegova arhitekturna dela in teoretska razmišljanja. Skozi pogovore s sodelavci, prijatelji, znanci in tudi tistimi, ki stoje s svojimi pogledi na ključna vprašanja v arhitekturi na nasprotnem bregu odstira intimne prostore arhitektovih ustvarjalnih dilem, karizme, nadarjenosti, večplastnosti, ustvarjalnega žara in obenem še vedno odprtosti, dialoga in zmožnosti združevanja z ustvarjalnim pristopom. Vse njegovo delovanje je bilo, tudi ob zelo racionalnih rešitvah, vedno prepojeno z duhom Krasa in z vso paleto značilnosti Mediterana.

49 min

Portret arhitekta Vojteha Ravnikarja osvetljuje ključna obdobja njegovega ustvarjanja, njegova arhitekturna dela in teoretska razmišljanja. Skozi pogovore s sodelavci, prijatelji, znanci in tudi tistimi, ki stoje s svojimi pogledi na ključna vprašanja v arhitekturi na nasprotnem bregu odstira intimne prostore arhitektovih ustvarjalnih dilem, karizme, nadarjenosti, večplastnosti, ustvarjalnega žara in obenem še vedno odprtosti, dialoga in zmožnosti združevanja z ustvarjalnim pristopom. Vse njegovo delovanje je bilo, tudi ob zelo racionalnih rešitvah, vedno prepojeno z duhom Krasa in z vso paleto značilnosti Mediterana.

Gospoda gre čez progo, portret dr. Vladimirja Sruka

6. 4. 2021

Filozof dr. Vladimir Sruk se je kot družboslovec ukvarjal ob politologiji in sociologiji tudi z etiko, zgodovino in socialno psihologijo. Dr. Sruka se že dolgo drži vzdevek »živa legenda«. To poimenovanje nosi z razlogom. Dali so mu ga njegovi nekdanji študenti, ki so razumeli njegovo trditev, da sta negotovost in dvom redni spremljevalki ljudi, ki hočejo videti širše, globlje in dalje od prilagodljive rutine. Stanje, ki deluje proti nasprotnikom splošno sprejetih vrednot in dogem, je po Srukovih besedah glavni vzrok stagnacije in bivanjskega mrtvila. Tudi sam je bil večkrat v življenju deležen takšnih ukrepov in to velja še danes. Kot pravi, si je kriv sam, saj se nikoli ni hotel niti znal prilagoditi v trenutne razmere ujetemu »javnemu mnenju«. Za takšno stališče pa je potrebno imeti tudi pogum. In dr. Sruk ga je imel. Da vse navedeno drži, je spoznala tudi ekipa, ki se je odpravila po poti snemanja dokumentarnega portreta dr. Vladimirja Sruka. Portretiranec kot pravi intelektualec dvomi o vsem, začenši s scenarijem, ki je nastal na podlagi njegove avtobiografske knjige »Gospoda gre čez progo«. Seveda ne prizanaša tudi knjigi sami in noče, da bi prevladale intimne zgodbe. To ga ne zanima, saj hoče govoriti o družbi tukaj in zdaj. Z vsemi spremljajočimi posledicami – obremenitvami, nasprotji in konflikti. Scenarist in režiser dokumentarnega portreta je Bojan Labović.

49 min

Filozof dr. Vladimir Sruk se je kot družboslovec ukvarjal ob politologiji in sociologiji tudi z etiko, zgodovino in socialno psihologijo. Dr. Sruka se že dolgo drži vzdevek »živa legenda«. To poimenovanje nosi z razlogom. Dali so mu ga njegovi nekdanji študenti, ki so razumeli njegovo trditev, da sta negotovost in dvom redni spremljevalki ljudi, ki hočejo videti širše, globlje in dalje od prilagodljive rutine. Stanje, ki deluje proti nasprotnikom splošno sprejetih vrednot in dogem, je po Srukovih besedah glavni vzrok stagnacije in bivanjskega mrtvila. Tudi sam je bil večkrat v življenju deležen takšnih ukrepov in to velja še danes. Kot pravi, si je kriv sam, saj se nikoli ni hotel niti znal prilagoditi v trenutne razmere ujetemu »javnemu mnenju«. Za takšno stališče pa je potrebno imeti tudi pogum. In dr. Sruk ga je imel. Da vse navedeno drži, je spoznala tudi ekipa, ki se je odpravila po poti snemanja dokumentarnega portreta dr. Vladimirja Sruka. Portretiranec kot pravi intelektualec dvomi o vsem, začenši s scenarijem, ki je nastal na podlagi njegove avtobiografske knjige »Gospoda gre čez progo«. Seveda ne prizanaša tudi knjigi sami in noče, da bi prevladale intimne zgodbe. To ga ne zanima, saj hoče govoriti o družbi tukaj in zdaj. Z vsemi spremljajočimi posledicami – obremenitvami, nasprotji in konflikti. Scenarist in režiser dokumentarnega portreta je Bojan Labović.

Gledališka žival, portret Dušana Jovanovića

25. 1. 2021

Dramatik in režiser Dušan Jovanović je bil ploden in karizmatičen avtor, ki je zaznamoval slovenski in jugoslovanski gledališki prostor. Dokumentarni portret predstavi bogato življenjsko pot in enkratno osebnost tega ustvarjalca. Dušan Jovanović se je rodil v Beogradu, po drugi svetovni vojni, ko je bil star komaj šest let, sta se z očetom 1951 preselil v Ljubljano. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral angleščino in francoščino. Nato je študiral režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Bil je eden od ustanoviteljev znamenitega Gledališča Pupilije Ferkeverk, prav tako soustanovitelj in direktor Eksperimentalnega gledališča Glej, od konca sedemdesetih do sredine osemdesetih pa je zasedal položaj umetniškega vodje Slovenskega mladinskega gledališča. Na AGRFT je postal docent leta 1989 in predaval gledališko režijo, hkrati se je posvečal najrazličnejšim gledališkim projektom. Za svoje dramsko in režijsko delo je prejel številne nagrade, med njimi Prešernovo nagrado (1990) in Rožančevo nagrado (2008), bil pa je tudi večkratni dobitnik Grumove in Borštnikove nagrade. Leta 2009 je prejel zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča, ter njeno prepoznavnost v svetu. Scenarista filma sta Barbara Brezavšček in Mitja Čander, režiser pa Slavko Hren.

54 min

Dramatik in režiser Dušan Jovanović je bil ploden in karizmatičen avtor, ki je zaznamoval slovenski in jugoslovanski gledališki prostor. Dokumentarni portret predstavi bogato življenjsko pot in enkratno osebnost tega ustvarjalca. Dušan Jovanović se je rodil v Beogradu, po drugi svetovni vojni, ko je bil star komaj šest let, sta se z očetom 1951 preselil v Ljubljano. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral angleščino in francoščino. Nato je študiral režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Bil je eden od ustanoviteljev znamenitega Gledališča Pupilije Ferkeverk, prav tako soustanovitelj in direktor Eksperimentalnega gledališča Glej, od konca sedemdesetih do sredine osemdesetih pa je zasedal položaj umetniškega vodje Slovenskega mladinskega gledališča. Na AGRFT je postal docent leta 1989 in predaval gledališko režijo, hkrati se je posvečal najrazličnejšim gledališkim projektom. Za svoje dramsko in režijsko delo je prejel številne nagrade, med njimi Prešernovo nagrado (1990) in Rožančevo nagrado (2008), bil pa je tudi večkratni dobitnik Grumove in Borštnikove nagrade. Leta 2009 je prejel zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča, ter njeno prepoznavnost v svetu. Scenarista filma sta Barbara Brezavšček in Mitja Čander, režiser pa Slavko Hren.

Križ in kladivo

3. 8. 2019

Dokumentarna drama Križ in kladivo temelji na dramatični življenjski zgodbi slovenskega duhovnika in partizana Jožeta Lampreta. Ta neizprosni borec za pravičnost in enakost med ljudmi je vse svoje življenje poskušal združiti nezdružljivo – praktično krščanstvo in mednarodni socializem. Na koncu je bil izigran od obeh. Pa ne zavoljo idej, temveč zaradi tistih, ki so v njem videli bodisi sovražnika ali pa le sredstvo za dosego svojih ciljev. Zgodba, ki prikrito odseva tudi danes. Nastala je pod režijsko taktirko Bojana Laboviča, ki je napisal tudi scenarij.

52 min

Dokumentarna drama Križ in kladivo temelji na dramatični življenjski zgodbi slovenskega duhovnika in partizana Jožeta Lampreta. Ta neizprosni borec za pravičnost in enakost med ljudmi je vse svoje življenje poskušal združiti nezdružljivo – praktično krščanstvo in mednarodni socializem. Na koncu je bil izigran od obeh. Pa ne zavoljo idej, temveč zaradi tistih, ki so v njem videli bodisi sovražnika ali pa le sredstvo za dosego svojih ciljev. Zgodba, ki prikrito odseva tudi danes. Nastala je pod režijsko taktirko Bojana Laboviča, ki je napisal tudi scenarij.

Skica za portret Tuga Štiglica

16. 9. 2018

Režiser in scenarist TUGO ŠTIGLIC je med najbolj prepoznavnimi imeni slovenskega mladinskega filma. Že v otroštvu je odigral eno glavnih vlog v DOLINI MIRU, enem najpomembnejših in mednarodno najuspešnejših slovenskih filmov. Čeprav po izobrazbi umetnostni zgodovinar je Tugo Štiglic skozi dolgo učno dobo asistiranja pri uveljavljenih mojstrih slovenskega igranega filma (Klopčič, Pretnar, oče France Štiglic) in predvsem pri slovenskih mladinskih klasikah iz 70. in 80. let pridobil znanje in samozavest, da se je lotil samostojnih avtorskih projektov. S celovečernim prvencem POLETJE V ŠKOLJKI (1986) je v slovenski mladinski film poleg humorja, akcije in romantike vnesel tudi popularno glasbo in ples. Po osamosvojitvi Slovenije je Tugo Štiglic posnel več zelo uspešnih igranih televizijskih filmov, ki so temeljili na literarnih predlogah. Scenarist in režiser: Slavko Hren

29 min

Režiser in scenarist TUGO ŠTIGLIC je med najbolj prepoznavnimi imeni slovenskega mladinskega filma. Že v otroštvu je odigral eno glavnih vlog v DOLINI MIRU, enem najpomembnejših in mednarodno najuspešnejših slovenskih filmov. Čeprav po izobrazbi umetnostni zgodovinar je Tugo Štiglic skozi dolgo učno dobo asistiranja pri uveljavljenih mojstrih slovenskega igranega filma (Klopčič, Pretnar, oče France Štiglic) in predvsem pri slovenskih mladinskih klasikah iz 70. in 80. let pridobil znanje in samozavest, da se je lotil samostojnih avtorskih projektov. S celovečernim prvencem POLETJE V ŠKOLJKI (1986) je v slovenski mladinski film poleg humorja, akcije in romantike vnesel tudi popularno glasbo in ples. Po osamosvojitvi Slovenije je Tugo Štiglic posnel več zelo uspešnih igranih televizijskih filmov, ki so temeljili na literarnih predlogah. Scenarist in režiser: Slavko Hren

Portret slovenskega glasbenika: Samo Hubad

4. 9. 2016

Samo Hubad (1917-2016) velja za enega največjih slovenskih glasbenikov minulega stoletja. V svojem aktivnem obdobju je bil vodilni slovenski dirigent in je na svoji razgibani življenjski poti dirigiral več kot šestdesetim orkestrom širom po svetu. Šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je bil med letoma 1966 in 1980, v tem času je ta orkester postal najboljši jugoslovanski orkester. Pred tem, v obdobju med letoma 1947 in 1966, je bil šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije. Kompozicijo in dirigiranje je študiral pri Slavku Ostercu in Danilu Švari v Ljubljani, izpopolnjeval pa se je pri tudi pri Vaclavu Talichu v Pragi. Kot vsestranski glasbenik se je v mladosti posvečal tudi jazzu in je bil član prve zasedbe Big Banda Radia Ljubljana, ki jo je spomladi 1945 ustanovil Bojan Adamič. Med letoma 1942 in 1958 je bil dirigent v SNG Opera in balet Ljubljana, med letoma 1948 in 1952 pa je bil tam tudi direktor. V Zagrebški operi je deloval v obdobju 1959-1964, med letoma 1955 in 1957 pa je bil tudi šef dirigent Zagrebške filharmonije. Scenarij dokumentarnega portreta Borut Loparnik, režija Staš Potočnik.

48 min

Samo Hubad (1917-2016) velja za enega največjih slovenskih glasbenikov minulega stoletja. V svojem aktivnem obdobju je bil vodilni slovenski dirigent in je na svoji razgibani življenjski poti dirigiral več kot šestdesetim orkestrom širom po svetu. Šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je bil med letoma 1966 in 1980, v tem času je ta orkester postal najboljši jugoslovanski orkester. Pred tem, v obdobju med letoma 1947 in 1966, je bil šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije. Kompozicijo in dirigiranje je študiral pri Slavku Ostercu in Danilu Švari v Ljubljani, izpopolnjeval pa se je pri tudi pri Vaclavu Talichu v Pragi. Kot vsestranski glasbenik se je v mladosti posvečal tudi jazzu in je bil član prve zasedbe Big Banda Radia Ljubljana, ki jo je spomladi 1945 ustanovil Bojan Adamič. Med letoma 1942 in 1958 je bil dirigent v SNG Opera in balet Ljubljana, med letoma 1948 in 1952 pa je bil tam tudi direktor. V Zagrebški operi je deloval v obdobju 1959-1964, med letoma 1955 in 1957 pa je bil tudi šef dirigent Zagrebške filharmonije. Scenarij dokumentarnega portreta Borut Loparnik, režija Staš Potočnik.

Mežanka, gospa Ivanka

29. 8. 2014

"Mnogi - tudi sebe štejem mednje - mislijo, da o Mežanki že vse vedo - vsaj o tistem, kar je videti na odru, platnu, ekranu, kar je mogoče prebrati... Kako sem se zmotil! Snemanje je trajalo v presledkih nekaj let, izvedel pa sem veliko novega... Kako je prestopila prag Drame SNG daljnega leta 1945, kako je nastal antologijski posnetek Maruše v Cvetju v jeseni, kjer izreče znameniti stavek: "Kako sta lepa!". V rokah sem držal Mežankin zvezek z zapiski iz prvega leta predavanj na komaj ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost in bil sem zraven, ko je po več kot dvajsetih letih spet zaigrala na deskah Drame SNG v Ljubljani v predstavi Arzenik in stare čipke v produkciji Gledališča Koper in režiji Borisa Cavazze skupaj s še eno legendo slovenskega igralstva, Štefanijo Drolčevo. Vsi smo čutili, da je ta predstava nekaj posebnega, zaradi Mežanke, zaradi gledališča, sprave in zavezanosti umetnosti. In človečnosti. Upam, da je vsaj delček vsega tega zajetega v slabi urici TV filma, ki skuša orisati življensko in umetniško pot izjemne igralke, umetnice in prijateljice - Ivanke Mežan. Želja je bila iskrena, naloga težka." (Slavko Hren)

51 min

"Mnogi - tudi sebe štejem mednje - mislijo, da o Mežanki že vse vedo - vsaj o tistem, kar je videti na odru, platnu, ekranu, kar je mogoče prebrati... Kako sem se zmotil! Snemanje je trajalo v presledkih nekaj let, izvedel pa sem veliko novega... Kako je prestopila prag Drame SNG daljnega leta 1945, kako je nastal antologijski posnetek Maruše v Cvetju v jeseni, kjer izreče znameniti stavek: "Kako sta lepa!". V rokah sem držal Mežankin zvezek z zapiski iz prvega leta predavanj na komaj ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost in bil sem zraven, ko je po več kot dvajsetih letih spet zaigrala na deskah Drame SNG v Ljubljani v predstavi Arzenik in stare čipke v produkciji Gledališča Koper in režiji Borisa Cavazze skupaj s še eno legendo slovenskega igralstva, Štefanijo Drolčevo. Vsi smo čutili, da je ta predstava nekaj posebnega, zaradi Mežanke, zaradi gledališča, sprave in zavezanosti umetnosti. In človečnosti. Upam, da je vsaj delček vsega tega zajetega v slabi urici TV filma, ki skuša orisati življensko in umetniško pot izjemne igralke, umetnice in prijateljice - Ivanke Mežan. Želja je bila iskrena, naloga težka." (Slavko Hren)

Likovni portret Jožeta Spacala, Svetloba in senca- triptih

30. 5. 2014

V delih Jožeta Spacala se ustvarjalno prepletajo vse likovne tehnike: od slikarstva do mozaika, grafike in tv scenografije in tako začutimo tudi vplive ene tehnike na drugo. Likovni portret Jožeta Spacala, Svetloba in senca - triptih, je mozaični pregled celotnega njegovega ustvarjanja. Nastal pred 20 leti, vendar je v oddaje dodanih vrsta novih mozaikov z razstave v Cankarjevem domu in 4 mozaiki s tematiko Erosa. Poznavalec njegovih del umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj ga označuje kot »umetnika velikega življenjskega Erosa, konkretnosti in jasnine, prečiščene kot po kraški burji. Izhodišče njegovega ustvarjanja je kraška pokrajina s svojo barvitostjo in neuničljivim kamnom …Prisluškoval pa je tudi dosežkom urbane civilizacije. Dilemam časa z družbenimi vrenji in izzivom novih tehnologij«.

84 min

V delih Jožeta Spacala se ustvarjalno prepletajo vse likovne tehnike: od slikarstva do mozaika, grafike in tv scenografije in tako začutimo tudi vplive ene tehnike na drugo. Likovni portret Jožeta Spacala, Svetloba in senca - triptih, je mozaični pregled celotnega njegovega ustvarjanja. Nastal pred 20 leti, vendar je v oddaje dodanih vrsta novih mozaikov z razstave v Cankarjevem domu in 4 mozaiki s tematiko Erosa. Poznavalec njegovih del umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj ga označuje kot »umetnika velikega življenjskega Erosa, konkretnosti in jasnine, prečiščene kot po kraški burji. Izhodišče njegovega ustvarjanja je kraška pokrajina s svojo barvitostjo in neuničljivim kamnom …Prisluškoval pa je tudi dosežkom urbane civilizacije. Dilemam časa z družbenimi vrenji in izzivom novih tehnologij«.

Bogdan Grom, portret umetnika

1. 12. 2013

Pred dnevi je v ZDA v 95. letu umrl Bogdan Grom, slikar, ilustrator, grafik in kipar, rojen v Trstu. Po preselitvi v ZDA leta 1957 se je začel posvečati plastiki in arhitekturnim (notranjim in zunanjim) rešitvam. Oblikoval je mestne trge, trgovska in industrijska središča, opremljal pomembne verske objekte. Bil je umetnik mednarodnega formata, ki je svojo likovno pot začel s študijem na akademijah za likovno umetnost v Perugii, Rimu in Benetkah, kjer je diplomiral leta 1944, v Münchnu in Benetkah pa se je nato specializiral v uporabni umetnosti. Veliko je potoval in živel v Pragi, Trstu, Zagrebu, Subotici, Ljubljani, Beogradu in na Ptuju ter poučeval v Trstu in New Yorku. Njegova dela so del stalnih zbirk v Narodni umetnostni galeriji v Rimu, v muzeju Revoltella v Trstu, v Narodni galeriji v Beogradu, v Moderni galeriji v Ljubljani, v Cincinnati Art Museumu, v muzeju Guggenheimu v New Yorku, v zbirki White House Art Collection v Washingtonu in številnih drugih, tudi zasebnih zbirk. Leta 2011 je prejel visoko slovensko odličje ustvarjalni opus, s katerim je vseskozi opravljal poslanstvo ambasadorja slovenske kulture in umetnosti. Dokumentarni film o tem zanimivem človeku in vsestranskem ustvarjalcu je pod naslovom Bogdan Grom, portret umetnika leta 2009 na izvirnih lokacijah v ZDA in Trstu posnel scenarist in režiser Damjan Kozole.

51 min

Pred dnevi je v ZDA v 95. letu umrl Bogdan Grom, slikar, ilustrator, grafik in kipar, rojen v Trstu. Po preselitvi v ZDA leta 1957 se je začel posvečati plastiki in arhitekturnim (notranjim in zunanjim) rešitvam. Oblikoval je mestne trge, trgovska in industrijska središča, opremljal pomembne verske objekte. Bil je umetnik mednarodnega formata, ki je svojo likovno pot začel s študijem na akademijah za likovno umetnost v Perugii, Rimu in Benetkah, kjer je diplomiral leta 1944, v Münchnu in Benetkah pa se je nato specializiral v uporabni umetnosti. Veliko je potoval in živel v Pragi, Trstu, Zagrebu, Subotici, Ljubljani, Beogradu in na Ptuju ter poučeval v Trstu in New Yorku. Njegova dela so del stalnih zbirk v Narodni umetnostni galeriji v Rimu, v muzeju Revoltella v Trstu, v Narodni galeriji v Beogradu, v Moderni galeriji v Ljubljani, v Cincinnati Art Museumu, v muzeju Guggenheimu v New Yorku, v zbirki White House Art Collection v Washingtonu in številnih drugih, tudi zasebnih zbirk. Leta 2011 je prejel visoko slovensko odličje ustvarjalni opus, s katerim je vseskozi opravljal poslanstvo ambasadorja slovenske kulture in umetnosti. Dokumentarni film o tem zanimivem človeku in vsestranskem ustvarjalcu je pod naslovom Bogdan Grom, portret umetnika leta 2009 na izvirnih lokacijah v ZDA in Trstu posnel scenarist in režiser Damjan Kozole.

Nikoli ne pozabi, da si Slovenec - Portret Bogdana Pogačnika

18. 10. 2010

Portret novinarja, publicista, dopisnika Bogdana POGAČNIKA. Pripoveduje o svojem otroštvu, mladosti, novinarstvu in dopisništvu, o zanimivih sogovornikih - domačih in tujih politikih, umetnikih, ki jih je srečeval na svojih potovanjih po svetu. Vmes posnetki njegovih oddaj, razgovorv, odlomki iz filmov in dokumentarcev in pripovedi sodobnikov.

49 min

Portret novinarja, publicista, dopisnika Bogdana POGAČNIKA. Pripoveduje o svojem otroštvu, mladosti, novinarstvu in dopisništvu, o zanimivih sogovornikih - domačih in tujih politikih, umetnikih, ki jih je srečeval na svojih potovanjih po svetu. Vmes posnetki njegovih oddaj, razgovorv, odlomki iz filmov in dokumentarcev in pripovedi sodobnikov.

Odkriti ples: Mirko Ramovš, portretni film

4. 5. 2010

Etnokoreolog Mirko Ramovš je srce Akademske folklorne skupine »France Marolt«. Ob 60-letnici skupine se odloči, da plesalci na letnem koncertu ne bodo nastopali v folklornih kostumih. Film dokumentarno spremlja vaje, priprave in na koncu nastop v Cankarjevem domu. Mirko na terenu raziskuje ples, spremlja pustne šege na Pobrežju pri Ptuju, pripravi postavitev za skupino iz Artič in vodi seminar rezijanskega plesa v Bovcu. Z Julijanom Strajnarjem obiščeta Rezijo, spominja pa se tudi svojih začetkov v Glasbeno­narodopisnem inštitutu ZRC SAZU. Ne gre za klasičen portretni film, pač pa portretiranca ves čas spremljamo skozi različne situacije, ki jim je bila priča filmska ekipa. Mirko Ramovš se je rodil 5. 10. 1935 v Ljubljani. Po diplomi na slavističnem oddelku Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani leta 1960 in petletnem pedagoškem delu na šoli je postal sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta, danes v sklopu Znanstveno­raziskovalnega centra SAZU, kjer je kot etnokoreolog do upokojitve leta 2002 raziskoval slovenski ljudski ples. Izsledke svojega dela je objavil v več znanstvenih razpravah, znanstvenih in strokovnih člankih, slovensko plesno dediščino pa je predstavil v antologiji slovenskih ljudskih plesov »Plesat me pelji« in po pokrajinah v sedmih knjigah s skupnim naslovom »Polka je ukazana«. Od leta 1965 je umetniški vodja Akademske folklorne skupine »France Marolt«, ves čas pa sodeluje pri izobraževanju strokovnih vodij folklornih skupin. Za svoje raziskovalno, poustvarjalno in izobraževalno delo je dobil več priznanj, med njimi Zoisovo nagrado za življenjsko delo in Zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović, direktorja fotografije in snemalca: Jure Nemec / Bojan Kastelic, mojstri zvoka: Marjan Cimperman / Toni Žerovnik / Brane Atanaskovič / Frane Povirk / Samo Kozlevčar, mojster zvokovne obdelave: Robert Sršen. Uredništvo za resno glasbo in balet urednica: Danica Dolinar, producentka: Tanja Likeb, odgovorni urednik KUP: Jani Virk. Televizija Slovenija, 2007/2010

43 min

Etnokoreolog Mirko Ramovš je srce Akademske folklorne skupine »France Marolt«. Ob 60-letnici skupine se odloči, da plesalci na letnem koncertu ne bodo nastopali v folklornih kostumih. Film dokumentarno spremlja vaje, priprave in na koncu nastop v Cankarjevem domu. Mirko na terenu raziskuje ples, spremlja pustne šege na Pobrežju pri Ptuju, pripravi postavitev za skupino iz Artič in vodi seminar rezijanskega plesa v Bovcu. Z Julijanom Strajnarjem obiščeta Rezijo, spominja pa se tudi svojih začetkov v Glasbeno­narodopisnem inštitutu ZRC SAZU. Ne gre za klasičen portretni film, pač pa portretiranca ves čas spremljamo skozi različne situacije, ki jim je bila priča filmska ekipa. Mirko Ramovš se je rodil 5. 10. 1935 v Ljubljani. Po diplomi na slavističnem oddelku Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani leta 1960 in petletnem pedagoškem delu na šoli je postal sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta, danes v sklopu Znanstveno­raziskovalnega centra SAZU, kjer je kot etnokoreolog do upokojitve leta 2002 raziskoval slovenski ljudski ples. Izsledke svojega dela je objavil v več znanstvenih razpravah, znanstvenih in strokovnih člankih, slovensko plesno dediščino pa je predstavil v antologiji slovenskih ljudskih plesov »Plesat me pelji« in po pokrajinah v sedmih knjigah s skupnim naslovom »Polka je ukazana«. Od leta 1965 je umetniški vodja Akademske folklorne skupine »France Marolt«, ves čas pa sodeluje pri izobraževanju strokovnih vodij folklornih skupin. Za svoje raziskovalno, poustvarjalno in izobraževalno delo je dobil več priznanj, med njimi Zoisovo nagrado za življenjsko delo in Zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović, direktorja fotografije in snemalca: Jure Nemec / Bojan Kastelic, mojstri zvoka: Marjan Cimperman / Toni Žerovnik / Brane Atanaskovič / Frane Povirk / Samo Kozlevčar, mojster zvokovne obdelave: Robert Sršen. Uredništvo za resno glasbo in balet urednica: Danica Dolinar, producentka: Tanja Likeb, odgovorni urednik KUP: Jani Virk. Televizija Slovenija, 2007/2010

Dotik sveta - portret arhitekta Janeza Hacina

24. 1. 2010

Dokumentarni film »DOTIK SVETA« je zgodba o arhitektu Janezu Hacinu, človeku, ki se je vse svoje življenje premikal iz kraja v kraj, iz države v državo, s celino na celino. To je človek izjemne vitalnosti, svetovljan, izvrsten arhitekt in velik človekoljub. Hacin je Slovenec, ki je že zdavnaj presegel slovensko majhnost in nepomembnost ter dokazal, da smo lahko tudi Slovenci veliki in pomembni ljudje. Njegova arhitektura je pomembno zaznamovala videz švicarske Ženeve, ki si jo je izbral za svoj novi dom. Vse to pa zaokrožuje njegova človekoljubna dejavnost na vseh koncih sveta. Scenarist in režiser filma je Boris Jurjaševič.

53 min

Dokumentarni film »DOTIK SVETA« je zgodba o arhitektu Janezu Hacinu, človeku, ki se je vse svoje življenje premikal iz kraja v kraj, iz države v državo, s celino na celino. To je človek izjemne vitalnosti, svetovljan, izvrsten arhitekt in velik človekoljub. Hacin je Slovenec, ki je že zdavnaj presegel slovensko majhnost in nepomembnost ter dokazal, da smo lahko tudi Slovenci veliki in pomembni ljudje. Njegova arhitektura je pomembno zaznamovala videz švicarske Ženeve, ki si jo je izbral za svoj novi dom. Vse to pa zaokrožuje njegova človekoljubna dejavnost na vseh koncih sveta. Scenarist in režiser filma je Boris Jurjaševič.

Miloš Mikeln, portret

12. 12. 2009

52 min

Šport ob 17h

17. 11. 2006

1 min