Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Še pred nekaj desetletji labodi grbci pri nas niso bili tako zelo pogoste ptice. Videti jih je bilo mogoče na Bledu ali na Otočcu, kamor so jih sprva pripeljali za okras. Zadnja leta pa labodi pri nas ne le gnezdijo, veliko jih pride k nam tudi prezimovat. A od kod? Te podatke naši ornitologi razberejo iz obročkov, ki jih ptice nosijo na nogah. Labodji par gnezdi tudi na Koseškem bajerju v Ljubljani. Letos je ta vzgojil šest mladičev, ki so jim včeraj predstavniki Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije ter Slovenskega centra za obročkanje ptic, ki deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije, na noge namestili obročke.
Še pred nekaj desetletji labodi grbci pri nas niso bili tako zelo pogoste ptice. Videti jih je bilo mogoče na Bledu ali na Otočcu, kamor so jih sprva pripeljali za okras. Zadnja leta pa labodi pri nas ne le gnezdijo, veliko jih pride k nam tudi prezimovat. A od kod? Te podatke naši ornitologi razberejo iz obročkov, ki jih ptice nosijo na nogah. Labodji par gnezdi tudi na Koseškem bajerju v Ljubljani. Letos je ta vzgojil šest mladičev, ki so jim včeraj predstavniki Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije ter Slovenskega centra za obročkanje ptic, ki deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije, na noge namestili obročke.
Krompir, o katerem je sicer več teorij, kdo ga je iz novega sveta prvi pripeljal v Evropo, je bil na svoji prvi poti čez Atlantik brez progaste družbe. Tudi za časa Marije Terezije, ki je gojenje te kulture v naši deželi zapovedala, se kmetom o krompirjevi nadlogi še sanjalo ni. A koloradski hrošč, ki je dobil ime po državi, kjer so ga najprej opazili in ki se je najprej prehranjeval z divjimi razhudniki in šele sredi 19. stoletja ugotovil, da je krompir boljši, se ni hitro razširil le po Ameriki, pač pa kaj kmalu kot slepi potnik na ladjah prišel tudi v Evropo. Najprej v Francijo, pri nas pa so ga prvič opazili na Krškem polju leta 1946 in zaradi škode, ki jo je povzročal, ga je takratna oblast poimenovala kar škodljivec socializma. Po več kot 70-ih letih je koloradski hrošč še vedno velika nadloga in zadnjih 20 let tudi predmet preučevanja na Oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. O raziskavah, povezanih s tem krompirjevim škodljivcem in možnimi ukrepi proti njemu, pa tudi o sami žuželki nam je več povedal Stanislav Trdan, redni profesor za področje varstva rastlin in predstojnik katedre za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo.
Krompir, o katerem je sicer več teorij, kdo ga je iz novega sveta prvi pripeljal v Evropo, je bil na svoji prvi poti čez Atlantik brez progaste družbe. Tudi za časa Marije Terezije, ki je gojenje te kulture v naši deželi zapovedala, se kmetom o krompirjevi nadlogi še sanjalo ni. A koloradski hrošč, ki je dobil ime po državi, kjer so ga najprej opazili in ki se je najprej prehranjeval z divjimi razhudniki in šele sredi 19. stoletja ugotovil, da je krompir boljši, se ni hitro razširil le po Ameriki, pač pa kaj kmalu kot slepi potnik na ladjah prišel tudi v Evropo. Najprej v Francijo, pri nas pa so ga prvič opazili na Krškem polju leta 1946 in zaradi škode, ki jo je povzročal, ga je takratna oblast poimenovala kar škodljivec socializma. Po več kot 70-ih letih je koloradski hrošč še vedno velika nadloga in zadnjih 20 let tudi predmet preučevanja na Oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. O raziskavah, povezanih s tem krompirjevim škodljivcem in možnimi ukrepi proti njemu, pa tudi o sami žuželki nam je več povedal Stanislav Trdan, redni profesor za področje varstva rastlin in predstojnik katedre za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo.
Akademik, biolog doktor Matija Gogala je svoje zanimanje najprej posvetil stenicam, te je že kot dijak preučeval, zbiral in študiral njihove vrste, kar je bilo pri število 650 vrst samo v Sloveniji precej obširno področje dela. Zanimala sta ga tudi žuželčja vid in sluh pa vibracijska komunikacija. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so ga, ko je obiskal Tajsko in Malezijo, začeli zanimati škržadi. Sam zagovarja zapis »škržad« namesto »škržat«. Prvi sicer velja za pravilnejšega, drugi pa je narečen, a se ga prav tako dopušča. Škržadi pa zadnja leta niso več tipični za obmorske kraje in Kras, slišimo jih lahko tudi v ljubljanskem Tivoliju pa celo nad Hotedršico. Kako so prišli tja, še vedno ni jasno.Doktor znanosti Matija Gogala je tudi prvi začel zbirati zvoke za Arhiv živalskih zvokov - študijsko zbirko posnetkov živalskih zvokov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.
Akademik, biolog doktor Matija Gogala je svoje zanimanje najprej posvetil stenicam, te je že kot dijak preučeval, zbiral in študiral njihove vrste, kar je bilo pri število 650 vrst samo v Sloveniji precej obširno področje dela. Zanimala sta ga tudi žuželčja vid in sluh pa vibracijska komunikacija. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so ga, ko je obiskal Tajsko in Malezijo, začeli zanimati škržadi. Sam zagovarja zapis »škržad« namesto »škržat«. Prvi sicer velja za pravilnejšega, drugi pa je narečen, a se ga prav tako dopušča. Škržadi pa zadnja leta niso več tipični za obmorske kraje in Kras, slišimo jih lahko tudi v ljubljanskem Tivoliju pa celo nad Hotedršico. Kako so prišli tja, še vedno ni jasno.Doktor znanosti Matija Gogala je tudi prvi začel zbirati zvoke za Arhiv živalskih zvokov - študijsko zbirko posnetkov živalskih zvokov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.
Cerkniško jezero, ki je del Notranjskega regijskega parka, velja za eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Po svoji biotski raznovrstnosti pa se najbrž lahko kosa tudi z jezeri v svetovnem merilu.Tam so opazovali polovico vseh evropskih vrst ptičev, od 180 vrst dnevnih metuljev, kolikor jih je pri nas, so jih na območju jezera našteli kar 125. Ob Cerkniškem jezeru živi tudi 15 vrst dvoživk, mednje sodita tudi veliki pupek in hribski urh. Bolj znan je verjetno urh, ki sicer sodi v družino žab, a vendar ga od njih loči okrogel jezik, ki ga ne more iztegniti tako, kot to lahko počnejo žabe. Veliko bolj skrivnosten pa je veliki pupek, ki mu zaradi videza včasih rečejo tudi zmajček.Obe dvoživki sta na rdečem seznamu in tudi zato, da se vrsti ohranita, so pupkom in urhom v Notranjskem parku v sklopu projekta KRAS.RE.VITA uredili nova bivališča, ki bodo v sklopu poti ob Cerkniškem jezeru v prihodnje na ogled tudi javnosti.
Cerkniško jezero, ki je del Notranjskega regijskega parka, velja za eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Po svoji biotski raznovrstnosti pa se najbrž lahko kosa tudi z jezeri v svetovnem merilu.Tam so opazovali polovico vseh evropskih vrst ptičev, od 180 vrst dnevnih metuljev, kolikor jih je pri nas, so jih na območju jezera našteli kar 125. Ob Cerkniškem jezeru živi tudi 15 vrst dvoživk, mednje sodita tudi veliki pupek in hribski urh. Bolj znan je verjetno urh, ki sicer sodi v družino žab, a vendar ga od njih loči okrogel jezik, ki ga ne more iztegniti tako, kot to lahko počnejo žabe. Veliko bolj skrivnosten pa je veliki pupek, ki mu zaradi videza včasih rečejo tudi zmajček.Obe dvoživki sta na rdečem seznamu in tudi zato, da se vrsti ohranita, so pupkom in urhom v Notranjskem parku v sklopu projekta KRAS.RE.VITA uredili nova bivališča, ki bodo v sklopu poti ob Cerkniškem jezeru v prihodnje na ogled tudi javnosti.
Vipavska dolina ni le ena od desetih najboljših destinacij v Evropi, kamor jo je lani uvrstil Lonely Planet, pač pa je tudi območje, na katerem najdemo kar nekaj prav posebnih živalskih vrst. Med njimi so tudi take, ki so že na rdečem seznamu ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Njihovi ohranitvi in izboljšanju stanja njihovega habitata je namenjen projekt VIPava, ki ga skupaj s še nekaterimi partnerji vodi Zavod za ribištvo Slovenije. Tako na območju porečja Vipave poteka izlov tujerodnih vrst želv, ki izpodrivajo našo domorodno močvirsko sklednico, izvajajo se tudi ukrepi za laško žabo, hribskega urha, za ohranitev hrošča močvirskega krešiča, dveh ptičjih vrst in metulja. Poteka pa tudi popis vidrekov, saj se ta nočna žival spet vrača v Vipavsko dolino.
Vipavska dolina ni le ena od desetih najboljših destinacij v Evropi, kamor jo je lani uvrstil Lonely Planet, pač pa je tudi območje, na katerem najdemo kar nekaj prav posebnih živalskih vrst. Med njimi so tudi take, ki so že na rdečem seznamu ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Njihovi ohranitvi in izboljšanju stanja njihovega habitata je namenjen projekt VIPava, ki ga skupaj s še nekaterimi partnerji vodi Zavod za ribištvo Slovenije. Tako na območju porečja Vipave poteka izlov tujerodnih vrst želv, ki izpodrivajo našo domorodno močvirsko sklednico, izvajajo se tudi ukrepi za laško žabo, hribskega urha, za ohranitev hrošča močvirskega krešiča, dveh ptičjih vrst in metulja. Poteka pa tudi popis vidrekov, saj se ta nočna žival spet vrača v Vipavsko dolino.
V idealnih pogojih lahko mačka na leto koti tudi do petkrat, pri nas do trikrat, in če ima vsakokrat štiri ali pet mladičev, je to na leto kar nekaj malih živali, ki največkrat končajo na ulici. Rešitev je gotovo poseg, kastracija oziroma sterilizacija, ki ne le prepreči, da bi žival imela mladičke, pač pa zmanjša tudi možnost pojava bolezni, željo po potepanju in pretepanju. Ker pa se lastniki mačk še vedno redko odločijo za poseg, so v društvu Mačjelovka pripravili akcijo »Daj tačko! Steriliziraj svojo mačko«, v kateri so združili moči z veterinarji, nekaterimi občinami in zavetišči. Namen akcije pa je lastnikom živali razložiti, zakaj je tako pomembno, da poskrbijo za sterilizacijo oziroma kastracijo svojih mačk, hkrati pa je aprila mogoče poseg v štirih občinah – v Ljubljani, Borovnici, na Brezovici in Igu – opraviti za približno polovično ceno od redne.
V idealnih pogojih lahko mačka na leto koti tudi do petkrat, pri nas do trikrat, in če ima vsakokrat štiri ali pet mladičev, je to na leto kar nekaj malih živali, ki največkrat končajo na ulici. Rešitev je gotovo poseg, kastracija oziroma sterilizacija, ki ne le prepreči, da bi žival imela mladičke, pač pa zmanjša tudi možnost pojava bolezni, željo po potepanju in pretepanju. Ker pa se lastniki mačk še vedno redko odločijo za poseg, so v društvu Mačjelovka pripravili akcijo »Daj tačko! Steriliziraj svojo mačko«, v kateri so združili moči z veterinarji, nekaterimi občinami in zavetišči. Namen akcije pa je lastnikom živali razložiti, zakaj je tako pomembno, da poskrbijo za sterilizacijo oziroma kastracijo svojih mačk, hkrati pa je aprila mogoče poseg v štirih občinah – v Ljubljani, Borovnici, na Brezovici in Igu – opraviti za približno polovično ceno od redne.
Že Aristotel je živa bitja razdelil na premikajoče se živali in ne premikajoče se rastline. Čeprav je večina rastlin res pritrjena, pa te vseeno potujejo vsaj enkrat v življenju, kot semena. Na primer semena tropske metuljnice po morju priplujejo vse od Antilov do Evrope. Ob vodi in vetru pogosto pri razširjanju semen in plodov na različne načine sodelujejo tudi živali. O tem, kako potujejo semena, so v Prirodoslovnem muzeju Slovenije pripravili razstavo z naslovom Kako potujejo semena, po kateri nas je popeljala ena od soavtoric razstave in vodja Kustodiata za botaniko Špela Pungaršek.
Že Aristotel je živa bitja razdelil na premikajoče se živali in ne premikajoče se rastline. Čeprav je večina rastlin res pritrjena, pa te vseeno potujejo vsaj enkrat v življenju, kot semena. Na primer semena tropske metuljnice po morju priplujejo vse od Antilov do Evrope. Ob vodi in vetru pogosto pri razširjanju semen in plodov na različne načine sodelujejo tudi živali. O tem, kako potujejo semena, so v Prirodoslovnem muzeju Slovenije pripravili razstavo z naslovom Kako potujejo semena, po kateri nas je popeljala ena od soavtoric razstave in vodja Kustodiata za botaniko Špela Pungaršek.
Alkimisti različnih kultur in stoletij so iskali eliksir za večno življenje in večno mladost. Vendar so pri iskanju pri marsikaterem uporabniku svojih zvarkov dosegli ravno nasproten učinek. Danes bi rekli, da so se ukvarjali z antiagingom – le da pri tem ne gre za kreme in napitke, pač pa za vejo znanosti, ki raziskuje vprašanje, kako bi v prihodnosti staranje, če že ne preprečili, vsaj upočasnili. Znanstvenikom so v pomoč tudi narava in nekateri organizmi, med njimi »nesmrtna meduza«, za katero velja, da ima zanemarljivo senescenco. O večnem življenju živali smo se pogovarjali z doktorico biomedicine Mojco Jež.
Alkimisti različnih kultur in stoletij so iskali eliksir za večno življenje in večno mladost. Vendar so pri iskanju pri marsikaterem uporabniku svojih zvarkov dosegli ravno nasproten učinek. Danes bi rekli, da so se ukvarjali z antiagingom – le da pri tem ne gre za kreme in napitke, pač pa za vejo znanosti, ki raziskuje vprašanje, kako bi v prihodnosti staranje, če že ne preprečili, vsaj upočasnili. Znanstvenikom so v pomoč tudi narava in nekateri organizmi, med njimi »nesmrtna meduza«, za katero velja, da ima zanemarljivo senescenco. O večnem življenju živali smo se pogovarjali z doktorico biomedicine Mojco Jež.
Med društvi, ki že nekaj let opozarjajo na to, kaj s seboj prinaša uporaba pirotehničnih sredstev, je tudi Društvo za zaščito živali Ljubljana, zadnji dve leti pod geslom Prazniki brez pokanja. Kot pravi zakonita zastopnica društva Maša Cerjak Kastelic, sicer opažajo, da je ognjemetov in pokanja res vsako leto manj, a še zmeraj so in zato so tudi letos člani društva pripravili nekaj napotkov, kako ravnati in kako pomagati živalim, da bo praznični čas zanje čim manj stresen in naporen. Tudi letos so pripravili natečaj za najlepše narisan ognjemet, z namenom, da namesto da ognjemet ustvarite na nebu, tega narišete s kakršno koli tehniko ali slogom, le brez pomoči računalnika. Izdelke, poslane tako po navadni in po elektronski pošti, zbirajo do 31. decembra, več informacij najdete na facebook strani Prazniki Brez Pokanja.
Med društvi, ki že nekaj let opozarjajo na to, kaj s seboj prinaša uporaba pirotehničnih sredstev, je tudi Društvo za zaščito živali Ljubljana, zadnji dve leti pod geslom Prazniki brez pokanja. Kot pravi zakonita zastopnica društva Maša Cerjak Kastelic, sicer opažajo, da je ognjemetov in pokanja res vsako leto manj, a še zmeraj so in zato so tudi letos člani društva pripravili nekaj napotkov, kako ravnati in kako pomagati živalim, da bo praznični čas zanje čim manj stresen in naporen. Tudi letos so pripravili natečaj za najlepše narisan ognjemet, z namenom, da namesto da ognjemet ustvarite na nebu, tega narišete s kakršno koli tehniko ali slogom, le brez pomoči računalnika. Izdelke, poslane tako po navadni in po elektronski pošti, zbirajo do 31. decembra, več informacij najdete na facebook strani Prazniki Brez Pokanja.
V Alzaciji je ni trgovine s spominki, v kateri v vas ne zazijajo štorklje, take in drugačne. Čeprav ni bilo vedno tako in so štorklje tudi pobijali, pa so te ptice zadnja leta postale simbol te šarmantne regije. Kako tudi ne, v celotni gnezdi približno 800 parov belih štorkelj, 80 v njenem glavnem mestu. Kako je v Strasbourgu v času gnezditve in zakaj nekatere strasbourške štorklje ne letijo na jug, nam je pojasnila Cathy Zell iz organizacije LPO, ki skrbi za zaščito biotske raznovrstnosti v Alzaciji.
V Alzaciji je ni trgovine s spominki, v kateri v vas ne zazijajo štorklje, take in drugačne. Čeprav ni bilo vedno tako in so štorklje tudi pobijali, pa so te ptice zadnja leta postale simbol te šarmantne regije. Kako tudi ne, v celotni gnezdi približno 800 parov belih štorkelj, 80 v njenem glavnem mestu. Kako je v Strasbourgu v času gnezditve in zakaj nekatere strasbourške štorklje ne letijo na jug, nam je pojasnila Cathy Zell iz organizacije LPO, ki skrbi za zaščito biotske raznovrstnosti v Alzaciji.
Tilen Mlakar za to, kar počne, raje uporablja termin pasji behaviorist kot pasji psiholog, saj se ukvarja s preusmerjanjem pasjega vedenja oziroma skuša neko nezaželeno pasje vedenje odpraviti ali popraviti. Najpogostejši vzrok nezaželenega vedenja pri psih je strah, ki je lahko posledica slabe socializacije, pasjega značaja, njegova slaba izkušnja ali vse našteto skupaj. Veliko pa je tudi primerov skrajnosti, ali je pes razvajen ali pa popolnoma prepuščen samemu sebi in žival ne v prvem ne v drugem primeru ni srečna. Prav zato je cilj pasjega behaviorista tudi to, da lastnika nauči, kako mora pravilno ravnati s psom.
Tilen Mlakar za to, kar počne, raje uporablja termin pasji behaviorist kot pasji psiholog, saj se ukvarja s preusmerjanjem pasjega vedenja oziroma skuša neko nezaželeno pasje vedenje odpraviti ali popraviti. Najpogostejši vzrok nezaželenega vedenja pri psih je strah, ki je lahko posledica slabe socializacije, pasjega značaja, njegova slaba izkušnja ali vse našteto skupaj. Veliko pa je tudi primerov skrajnosti, ali je pes razvajen ali pa popolnoma prepuščen samemu sebi in žival ne v prvem ne v drugem primeru ni srečna. Prav zato je cilj pasjega behaviorista tudi to, da lastnika nauči, kako mora pravilno ravnati s psom.
V začetku oktobra smo iz Slovenije v Francijo poslali dve medvedki, a zelo verjetno je, da se bo že spomladi populacija tamkajšnjih medvedov povečala še za štiri osebke. Obe mladi medvedki, tako Claverina kot Sorita iz snežniških gozdov sta namreč breji in se v pirenejskih gozdovih dobro počutita. Izvoz medvedov v Pireneje poteka že več kot 20 let. Prve medvede smo iz naših gozdov pred četrt stoletja poslali v Avstrijo, najuspešnejša pa je naselitev medvedov v italijanske Dolomite. Skupaj zdaj po gozdovih od Alp do Pirenejev hlača več kot 100 tja poslanih medvedov in njihovih potomcev. Kako naši medvedi opravljajo svoje poslanstvo na tujem in kdaj bodo naše izumirajoče rise okrepili slovaški in romunski, pa več v pogovoru z Markom Jonozovičem z oddelka za gozdne živali in lovstvo pri Zavodu za gozdove Slovenije.
V začetku oktobra smo iz Slovenije v Francijo poslali dve medvedki, a zelo verjetno je, da se bo že spomladi populacija tamkajšnjih medvedov povečala še za štiri osebke. Obe mladi medvedki, tako Claverina kot Sorita iz snežniških gozdov sta namreč breji in se v pirenejskih gozdovih dobro počutita. Izvoz medvedov v Pireneje poteka že več kot 20 let. Prve medvede smo iz naših gozdov pred četrt stoletja poslali v Avstrijo, najuspešnejša pa je naselitev medvedov v italijanske Dolomite. Skupaj zdaj po gozdovih od Alp do Pirenejev hlača več kot 100 tja poslanih medvedov in njihovih potomcev. Kako naši medvedi opravljajo svoje poslanstvo na tujem in kdaj bodo naše izumirajoče rise okrepili slovaški in romunski, pa več v pogovoru z Markom Jonozovičem z oddelka za gozdne živali in lovstvo pri Zavodu za gozdove Slovenije.
Kako se sliši polenta e osei, tradicionalna italijanska jed z območja Lombardije in Benečije, pa tudi drugih koncev Italije, sestavljena iz polente in pečenih ptic, na primer taščic? Če že ne drugega, zelo prepovedano. Prostoživeče ptice so v vseh državah Evropske unije zavarovane, lov nanje in pobijanje pa prepovedana, razen nekaterih lovnih vrst. Toda tisto, kar je prepovedano, je najslajše in tako se še vedno dogaja, da divje ptice lovijo in prodajajo pod mizo. Prav pred kratkim je mobilni oddelek Finančnega urada Ljubljana pri pregledu romunskega avtobusa s prikolico odkril več kot 1300 mrtvih ptic, namenjenih na italijanski trg. Pa tudi Slovenija, pravi Tomaž Jančar, vodja varstveno-ornitološkega sektorja pri Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ni tak raj, kot so domnevali. Več bodo skušali ugotoviti v projektu »Proti nezakonitemu ubijanju ptic na jadranski selitveni poti«, ki ga financira nemška nevladna organizacija EuroNatur in ga izvajajo v državah zahodnega Balkana.
Kako se sliši polenta e osei, tradicionalna italijanska jed z območja Lombardije in Benečije, pa tudi drugih koncev Italije, sestavljena iz polente in pečenih ptic, na primer taščic? Če že ne drugega, zelo prepovedano. Prostoživeče ptice so v vseh državah Evropske unije zavarovane, lov nanje in pobijanje pa prepovedana, razen nekaterih lovnih vrst. Toda tisto, kar je prepovedano, je najslajše in tako se še vedno dogaja, da divje ptice lovijo in prodajajo pod mizo. Prav pred kratkim je mobilni oddelek Finančnega urada Ljubljana pri pregledu romunskega avtobusa s prikolico odkril več kot 1300 mrtvih ptic, namenjenih na italijanski trg. Pa tudi Slovenija, pravi Tomaž Jančar, vodja varstveno-ornitološkega sektorja pri Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ni tak raj, kot so domnevali. Več bodo skušali ugotoviti v projektu »Proti nezakonitemu ubijanju ptic na jadranski selitveni poti«, ki ga financira nemška nevladna organizacija EuroNatur in ga izvajajo v državah zahodnega Balkana.
Betonska džungla vedno bolj postaja zatočišče in prebivališče živalim. Divji prašiči, lisice, nutrije, kune belice, jazbeci in najbrž še kake druge divje živali se vedno bolj širijo v urbani prostor. Žival, ki jo v mestih večkrat ne le vidimo, pač pa tudi slišimo, je siva vrana. O teh živalih je pri nas v letih med 2014 in 2016 potekala tudi raziskava o značilnostih, problematiki in upravljanju populacij v urbanem okolju. Kot pravi doktor Boštjan Pokorny, dekan Visoke šole za varstvo okolja in raziskovalec divjadi na Gozdarskem inštitutu Slovenije, ki je bil vodja raziskave, si sive vrane veliko zapomnijo in se hitro učijo. Znano je, da si zapomnijo obraze in znano je tudi, da so bile po nekaterih mestih v tujini do delavcev, ki so jim odstranjevali gnezda, precej neprijazne. Kako je z upravljanjem te vrste pri nas in zakaj so jim tako zelo všeč avtomobilski brisalci, povemo v Noetovi bandi.
Betonska džungla vedno bolj postaja zatočišče in prebivališče živalim. Divji prašiči, lisice, nutrije, kune belice, jazbeci in najbrž še kake druge divje živali se vedno bolj širijo v urbani prostor. Žival, ki jo v mestih večkrat ne le vidimo, pač pa tudi slišimo, je siva vrana. O teh živalih je pri nas v letih med 2014 in 2016 potekala tudi raziskava o značilnostih, problematiki in upravljanju populacij v urbanem okolju. Kot pravi doktor Boštjan Pokorny, dekan Visoke šole za varstvo okolja in raziskovalec divjadi na Gozdarskem inštitutu Slovenije, ki je bil vodja raziskave, si sive vrane veliko zapomnijo in se hitro učijo. Znano je, da si zapomnijo obraze in znano je tudi, da so bile po nekaterih mestih v tujini do delavcev, ki so jim odstranjevali gnezda, precej neprijazne. Kako je z upravljanjem te vrste pri nas in zakaj so jim tako zelo všeč avtomobilski brisalci, povemo v Noetovi bandi.
Jutri bo torej 20. maj ki ga je generalna skupščina Združenih narodov na slovensko pobudo razglasila za svetovni dan čebel. O tem, kako zelo so čebele pomembne za celotno človeštvo, svojim sovrstnikom predava tudi eden najmlajših čebelarjev - predavateljev, osem letni Andrej Madrúša iz Kampela pri Kopru. Njega in njegovo družino, ki skrbi za 14 čebeljih družin, je obiskala Mateja Brežan.
Jutri bo torej 20. maj ki ga je generalna skupščina Združenih narodov na slovensko pobudo razglasila za svetovni dan čebel. O tem, kako zelo so čebele pomembne za celotno človeštvo, svojim sovrstnikom predava tudi eden najmlajših čebelarjev - predavateljev, osem letni Andrej Madrúša iz Kampela pri Kopru. Njega in njegovo družino, ki skrbi za 14 čebeljih družin, je obiskala Mateja Brežan.
Ljudje od živali zahtevamo, da nas razumejo, mi pa se ne trudimo, da bi razumeli njih, pravi Darja Žnidaršič, sicer medicinska sestra, pa tudi terapevtka TTouch in učiteljica za pse. In nadaljuje, da šele ko nekaj spoznaš, veš, kako s tem ravnati. Nič drugače ni pri naravi in živalih. Ko jih razumeš, jih začneš varovati sam od sebe, brez zakonov in prepovedi. Ena od metod, kako se jim približati in z njimi navezati stik, je tudi dotik. Nadgradnja dotika pa je metoda Tellington TTouch, neverbalna komunikacija, ki spodbuja povezanost med dvema živima bitjema. Metodo je razvila Linda Tellington-Jones, ki ji marsikdo reče kar šepetalka konjem. Osnov masaže se je naučila od dedka, ki je v Rusiji dresiral dirkalne konje, sam pa se je metode naučil od ruskih ciganov. Linda, ki je s svojim načinom dela z živalmi pomagala tudi orki Keiku iz filma Free Willy in številnim drugim divjim živalim, od slonov do snežnih leopardov, je bila gostja na Svetovnem kongresu Ambasadorjev živali in narave na Rogli.
Ljudje od živali zahtevamo, da nas razumejo, mi pa se ne trudimo, da bi razumeli njih, pravi Darja Žnidaršič, sicer medicinska sestra, pa tudi terapevtka TTouch in učiteljica za pse. In nadaljuje, da šele ko nekaj spoznaš, veš, kako s tem ravnati. Nič drugače ni pri naravi in živalih. Ko jih razumeš, jih začneš varovati sam od sebe, brez zakonov in prepovedi. Ena od metod, kako se jim približati in z njimi navezati stik, je tudi dotik. Nadgradnja dotika pa je metoda Tellington TTouch, neverbalna komunikacija, ki spodbuja povezanost med dvema živima bitjema. Metodo je razvila Linda Tellington-Jones, ki ji marsikdo reče kar šepetalka konjem. Osnov masaže se je naučila od dedka, ki je v Rusiji dresiral dirkalne konje, sam pa se je metode naučil od ruskih ciganov. Linda, ki je s svojim načinom dela z živalmi pomagala tudi orki Keiku iz filma Free Willy in številnim drugim divjim živalim, od slonov do snežnih leopardov, je bila gostja na Svetovnem kongresu Ambasadorjev živali in narave na Rogli.
V začetku so med psi vodniki prevladovali nemški ovčarji, danes so to labradorci. Vaditelji jih izšolajo od tri do pet na leto, število vseh pri nas je približno trideset. Da bi bilo slepim, ki imajo psa vodnika, in njihovim svojcem pri delu s psom še laže, so pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije izdali priročnik za uporabnike psov vodnikov, ki ga je nekdanja vaditeljica Alenka Sunčič Zanut sicer napisala že pred 15-imi leti za zasebno uporabo. Zdaj je dostopen tudi širši javnosti in ob informacijah o oskrbi psa ter osnovnih poveljih opozori tudi na bonton in vedenje ljudi do slepih in psov vodnikov. Eno izmed pravil, ki ga ljudje morda niti ne poznajo, je tudi to, da če srečajo slepega s psom, naj temu ne gledajo v oči.
V začetku so med psi vodniki prevladovali nemški ovčarji, danes so to labradorci. Vaditelji jih izšolajo od tri do pet na leto, število vseh pri nas je približno trideset. Da bi bilo slepim, ki imajo psa vodnika, in njihovim svojcem pri delu s psom še laže, so pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije izdali priročnik za uporabnike psov vodnikov, ki ga je nekdanja vaditeljica Alenka Sunčič Zanut sicer napisala že pred 15-imi leti za zasebno uporabo. Zdaj je dostopen tudi širši javnosti in ob informacijah o oskrbi psa ter osnovnih poveljih opozori tudi na bonton in vedenje ljudi do slepih in psov vodnikov. Eno izmed pravil, ki ga ljudje morda niti ne poznajo, je tudi to, da če srečajo slepega s psom, naj temu ne gledajo v oči.
Čeravno so jih nekoč uvrščali med rastline, so glive bolj kot povezane z rastlinami, povezane z živalmi. Glive namreč poznamo po razmnoževalnem organu in ne po telesu, kar pomeni da so jurčki, gobani, mušnice in vse ostale gobe pravzaprav le razmnoževalni organ precej večjega organizma. Telo glive je namreč skrito v zemlji ali v lesu in ko se to oskrbi z energijo požene razmnoževalni organ. Ta se ne premika, zato so glive najprej uvrstili med rastline, ker pa je njihov metabolizem, ki poteka v celicah, bolj podoben živalskemu kot rastlinskemu, so glive leta 1969 razvrstili v samostojno kraljestvo. To kraljestvo je veliko, pa tudi še precej neraziskano. Število opisanih vrst je približno 100 000 predvidevajo pa, da jih je do milijon. So skriti potencial za človeka na področju medicine, zdravstva pa tudi varovanja okolja. Gobe se razširjajo s svojim podgobjem v tleh in lahko rastejo na zelo onesnaženih področjih. Na teh lahko razkrajajo strupe in zato jih uporabljajo za bioremediacijo in revitalizacijo površin. Med drugim pa prav gliva zaseda mesto največjega organizma na svetu. O svetu gliv in gob, pa tudi kaj je razlika med tema dvema izrazoma, nam bo povedal biolog, doktor Franc Pohleven.
Čeravno so jih nekoč uvrščali med rastline, so glive bolj kot povezane z rastlinami, povezane z živalmi. Glive namreč poznamo po razmnoževalnem organu in ne po telesu, kar pomeni da so jurčki, gobani, mušnice in vse ostale gobe pravzaprav le razmnoževalni organ precej večjega organizma. Telo glive je namreč skrito v zemlji ali v lesu in ko se to oskrbi z energijo požene razmnoževalni organ. Ta se ne premika, zato so glive najprej uvrstili med rastline, ker pa je njihov metabolizem, ki poteka v celicah, bolj podoben živalskemu kot rastlinskemu, so glive leta 1969 razvrstili v samostojno kraljestvo. To kraljestvo je veliko, pa tudi še precej neraziskano. Število opisanih vrst je približno 100 000 predvidevajo pa, da jih je do milijon. So skriti potencial za človeka na področju medicine, zdravstva pa tudi varovanja okolja. Gobe se razširjajo s svojim podgobjem v tleh in lahko rastejo na zelo onesnaženih področjih. Na teh lahko razkrajajo strupe in zato jih uporabljajo za bioremediacijo in revitalizacijo površin. Med drugim pa prav gliva zaseda mesto največjega organizma na svetu. O svetu gliv in gob, pa tudi kaj je razlika med tema dvema izrazoma, nam bo povedal biolog, doktor Franc Pohleven.
Križanec med ovco in kozlom bo kovca, med levom in tigrico liger. Ob takih živalih včasih slišimo tudi izraz hibridi. Profesor doktor Peter Dovč, profesor za genetiko in animalno biotehnologijo pravi, da sta izraza enakovredna, čeprav v praksi uporabljamo izraz križanec takrat, ko gre za parjenje v okviru posamezne vrste, medtem ko so hibridi po navadi poimenovani potomci dveh različnih vrst. Toda narava je previdna in ni pripravljena prenašati prevelikih razlik med starši in potomci; že sama z različnimi parametri poskrbi, da križanje v naravi ni prav pogosto. Eno tako oviro najdemo na primer med žuželkami, ki imajo spolne organe zgrajene po principu ključa in ključavnice in že neujemanje teh prepreči uspešno oploditev. Če pa vendarle nastane križanec, je največkrat sterilen; tako je pri muli, potomki osla in kobile, ter mezgu, križancu med žrebcem in oslico. V mariborskem Akvariju in terariju pa smo našli križanca med laškim gadom in modrasom.
Križanec med ovco in kozlom bo kovca, med levom in tigrico liger. Ob takih živalih včasih slišimo tudi izraz hibridi. Profesor doktor Peter Dovč, profesor za genetiko in animalno biotehnologijo pravi, da sta izraza enakovredna, čeprav v praksi uporabljamo izraz križanec takrat, ko gre za parjenje v okviru posamezne vrste, medtem ko so hibridi po navadi poimenovani potomci dveh različnih vrst. Toda narava je previdna in ni pripravljena prenašati prevelikih razlik med starši in potomci; že sama z različnimi parametri poskrbi, da križanje v naravi ni prav pogosto. Eno tako oviro najdemo na primer med žuželkami, ki imajo spolne organe zgrajene po principu ključa in ključavnice in že neujemanje teh prepreči uspešno oploditev. Če pa vendarle nastane križanec, je največkrat sterilen; tako je pri muli, potomki osla in kobile, ter mezgu, križancu med žrebcem in oslico. V mariborskem Akvariju in terariju pa smo našli križanca med laškim gadom in modrasom.
V Evropi je približno 15 000 tujerodnih vrst, večinoma gre za rastline. Težje pa je govoriti o tem, koliko od teh je invazivnih tujerodnih vrst, saj nekatere, ki so invazivne pri nas, niso invazivne kje drugje, zato raje govorimo o potencialno invazivnih vrstah. Gozdarski inštitut Slovenije je skupaj s partnerji leta 2016 začel boj proti tujerodnim invazivnim rastlinam v gozdu s posebnim projektom Life Artemis. Z njim želijo preprečiti vnos teh vrst oziroma invazivne tujerodne vrste uničiti, preden se začnejo širiti. Zato so pripravili tudi opozorilni seznam tujerodnih vrst, ki še niso prisotne v Sloveniji, a njihov pojav oziroma ustalitev pričakujemo v prihodnjem obdobju. Na njem najdemo tudi rakuna, rakunastega psa in tudi azijskega sršena, ki so ga našli že zelo blizu, v Italiji v okolici Ferrare. V Sloveniji je na primer že nekaj žuželk, ki lahko povzročijo težave. Hrastova čipkarka, ki napada hrastovo listje, je k nam prišla iz vzhodne Evrope, pred časom so zaznali tudi azijskega ambrozijskega podlubnika, ki so ga najprej našli v Italiji. Ob tem so pripravili tudi aplikacijo, ki deluje na spletni strani invazivke.si pa tudi kot mobilna androidna aplikacija.
V Evropi je približno 15 000 tujerodnih vrst, večinoma gre za rastline. Težje pa je govoriti o tem, koliko od teh je invazivnih tujerodnih vrst, saj nekatere, ki so invazivne pri nas, niso invazivne kje drugje, zato raje govorimo o potencialno invazivnih vrstah. Gozdarski inštitut Slovenije je skupaj s partnerji leta 2016 začel boj proti tujerodnim invazivnim rastlinam v gozdu s posebnim projektom Life Artemis. Z njim želijo preprečiti vnos teh vrst oziroma invazivne tujerodne vrste uničiti, preden se začnejo širiti. Zato so pripravili tudi opozorilni seznam tujerodnih vrst, ki še niso prisotne v Sloveniji, a njihov pojav oziroma ustalitev pričakujemo v prihodnjem obdobju. Na njem najdemo tudi rakuna, rakunastega psa in tudi azijskega sršena, ki so ga našli že zelo blizu, v Italiji v okolici Ferrare. V Sloveniji je na primer že nekaj žuželk, ki lahko povzročijo težave. Hrastova čipkarka, ki napada hrastovo listje, je k nam prišla iz vzhodne Evrope, pred časom so zaznali tudi azijskega ambrozijskega podlubnika, ki so ga najprej našli v Italiji. Ob tem so pripravili tudi aplikacijo, ki deluje na spletni strani invazivke.si pa tudi kot mobilna androidna aplikacija.
Proti koncu leta 2016 so slovenski raziskovalci končali terensko delo triletne sistematične študije človeške ribice pri nas in že kmalu so ugotovili, da pri nas ne živi le ena vrsta tega endemita. A kot pravi profesor doktor Peter Trontelj z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, za zdaj še ne moremo govoriti o vrstah, pač pa o potencialnih vrstah. Vrsta namreč postane, ko je uradno opisana v znanstveni literaturi in ko se s tem strinjajo tudi drugi biologi. Lahko pa že povejo, da bo potencialnih vrst devet, od tega jih pet živi v Sloveniji. Razlikujejo se po genskih značilnostih, po ekologiji, razširjenosti pa tudi po vedenju. Nekatere od skupin prihajajo na površje, druge ne. Vrsta, ki na primer živi na območju Stične, ima drugačno barvo nog, istrska več zob. Posebnost je seveda tudi črna človeška ribica, ki živi samo v Beli krajini in še to v zelo omejenem delu, na le nekaj kvadratnih kilometrih.
Proti koncu leta 2016 so slovenski raziskovalci končali terensko delo triletne sistematične študije človeške ribice pri nas in že kmalu so ugotovili, da pri nas ne živi le ena vrsta tega endemita. A kot pravi profesor doktor Peter Trontelj z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, za zdaj še ne moremo govoriti o vrstah, pač pa o potencialnih vrstah. Vrsta namreč postane, ko je uradno opisana v znanstveni literaturi in ko se s tem strinjajo tudi drugi biologi. Lahko pa že povejo, da bo potencialnih vrst devet, od tega jih pet živi v Sloveniji. Razlikujejo se po genskih značilnostih, po ekologiji, razširjenosti pa tudi po vedenju. Nekatere od skupin prihajajo na površje, druge ne. Vrsta, ki na primer živi na območju Stične, ima drugačno barvo nog, istrska več zob. Posebnost je seveda tudi črna človeška ribica, ki živi samo v Beli krajini in še to v zelo omejenem delu, na le nekaj kvadratnih kilometrih.
Ko se enkrat sredi novembra dnevne temperature ne dvignejo kaj dosti prek ledišča je v zraku poleg obeta smučarske sezone, predvsem na vasi zaznati tudi specifične vonjave največjega kmečkega praznika, kolin. Koline ali furež so v Sloveniji del bogate kulturne dediščine in obredja, ki mu ni para v svetu. Etnolog Dr. Janez Bogataj že polnih 50 let spremlja, kot pravi temu, kulturo kolin pri nas. In prav zna začetku letošnje sezone kolin je pred dnevi predstavil kar dve monografiji, ki sta izšli pri založbi Rokus Klett. Monografiji Ni ga tiča čez prašiča! in Koline predstavljata koline v vseh slovenskih gastronomskih regijah in ponekod v tujini.
Ko se enkrat sredi novembra dnevne temperature ne dvignejo kaj dosti prek ledišča je v zraku poleg obeta smučarske sezone, predvsem na vasi zaznati tudi specifične vonjave največjega kmečkega praznika, kolin. Koline ali furež so v Sloveniji del bogate kulturne dediščine in obredja, ki mu ni para v svetu. Etnolog Dr. Janez Bogataj že polnih 50 let spremlja, kot pravi temu, kulturo kolin pri nas. In prav zna začetku letošnje sezone kolin je pred dnevi predstavil kar dve monografiji, ki sta izšli pri založbi Rokus Klett. Monografiji Ni ga tiča čez prašiča! in Koline predstavljata koline v vseh slovenskih gastronomskih regijah in ponekod v tujini.
Na svetu verjetno ni vrste živali, ki se je ne bi bal vsaj en človek. Pravzaprav je strah pred živalmi pogostejši, kot bi si mislili. Seveda so nekatere živali resnično nevarne in tudi z evolucijo nam je beg pred takimi omogočil preživetje. A vendar gre pri fobijah predvsem za neupravičen strah, predsodek do določene vrste živali, ki ni nevarna. Menda ima tega približno polovica vseh ljudi na svetu. In čeprav ne bi pričakovali, se nekateri bojijo tudi mačk, celo metuljev. Po raziskavah, pa tudi po izkušnjah biologinje in pedagoške vodje Irene Furlan se predšolski otroci najbolj bojijo volkov, kar verjetno izhaja iz pravljic, šolarji pa kač, pajkov, žuželk, krastač, pa tudi ptičev. Strahov ali bolje predsodkov se lahko znebite tudi v Živalskem vrtu v Ljubljani, kjer že 27 let pomagajo ljudem s to težavo po metodi, ki so jo razvili na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete in temelji na dotiku in bližini živali.
Na svetu verjetno ni vrste živali, ki se je ne bi bal vsaj en človek. Pravzaprav je strah pred živalmi pogostejši, kot bi si mislili. Seveda so nekatere živali resnično nevarne in tudi z evolucijo nam je beg pred takimi omogočil preživetje. A vendar gre pri fobijah predvsem za neupravičen strah, predsodek do določene vrste živali, ki ni nevarna. Menda ima tega približno polovica vseh ljudi na svetu. In čeprav ne bi pričakovali, se nekateri bojijo tudi mačk, celo metuljev. Po raziskavah, pa tudi po izkušnjah biologinje in pedagoške vodje Irene Furlan se predšolski otroci najbolj bojijo volkov, kar verjetno izhaja iz pravljic, šolarji pa kač, pajkov, žuželk, krastač, pa tudi ptičev. Strahov ali bolje predsodkov se lahko znebite tudi v Živalskem vrtu v Ljubljani, kjer že 27 let pomagajo ljudem s to težavo po metodi, ki so jo razvili na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete in temelji na dotiku in bližini živali.
Narava se rada skriva, je dejal starogrški filozof Heraklit, a vendar njene skrivne principe vse bolj odkriva tudi človeška znanost. Na Univerzi v Wageningenu na Nizozemskem so na primer že preučevali morske ježke, ki imajo poleg bodic tudi nožice, s katerimi se oprijemajo vlažnih vertikalnih sten in se po njih brez težav premikajo. Tak princip oprijema bi lahko prišel prav tudi v medicini pri razvoju orodja za prijemanje vlažnih tkiv. Magister znanosti Uroš Cerkvenik pa se tam ukvarja s parazitskimi osami, vrsto Diachasmimorpha longicaudata. To sicer uporabljajo kot naraven nadzor za zatiranje škodljivih sadnih muh, v ličinke katerih ose ležejo svoja jajčeca. Pri tem početju svoje leglice – to so tanke, iglam podobne strukture – uporabljajo za vrtanje v različne in različno trde substrate. Zanimivo pa je, da lahko vrtajo v katero koli smer želijo iz ene same točke. Cilj raziskave o načinu vrtanja parazitskih os na Univerzi v Wageningenu, kjer sodelujejo tudi s Tehnično univerzo v Delftu, je, da bi nekoč lahko te principe izkoristili za razvoj novih igel za minimalno invazivno kirurgijo.
Narava se rada skriva, je dejal starogrški filozof Heraklit, a vendar njene skrivne principe vse bolj odkriva tudi človeška znanost. Na Univerzi v Wageningenu na Nizozemskem so na primer že preučevali morske ježke, ki imajo poleg bodic tudi nožice, s katerimi se oprijemajo vlažnih vertikalnih sten in se po njih brez težav premikajo. Tak princip oprijema bi lahko prišel prav tudi v medicini pri razvoju orodja za prijemanje vlažnih tkiv. Magister znanosti Uroš Cerkvenik pa se tam ukvarja s parazitskimi osami, vrsto Diachasmimorpha longicaudata. To sicer uporabljajo kot naraven nadzor za zatiranje škodljivih sadnih muh, v ličinke katerih ose ležejo svoja jajčeca. Pri tem početju svoje leglice – to so tanke, iglam podobne strukture – uporabljajo za vrtanje v različne in različno trde substrate. Zanimivo pa je, da lahko vrtajo v katero koli smer želijo iz ene same točke. Cilj raziskave o načinu vrtanja parazitskih os na Univerzi v Wageningenu, kjer sodelujejo tudi s Tehnično univerzo v Delftu, je, da bi nekoč lahko te principe izkoristili za razvoj novih igel za minimalno invazivno kirurgijo.
Poleg rastlinske genske banke imamo pri nas tudi gensko banko v živinoreji. Ta skrbi za ohranjanje živalskih genskih virov slovenskih avtohtonih pasem domačih živali. A pri živalih je malo drugače kot pri rastlinah. In bolj kot zamrznjen material je cilj ohranjati naše pasme v živem. Avtohtone pasme so namreč tiste, ki so tisočletja nastajale v našem okolju, človek jih je odbiral in križal po svoje, in po vsem tem času so se bolj prilagodile našim razmeram. Najbolj znana taka pasma je gotovo lipicanski konj, ali pa cikasto govedo, ali krškopoljski prašič, med temi sta tudi štajerska kokoš in na koncu koncev tudi kranjska čebela. A vsem ne gre najbolje. Najbolj ogrožena je drežniška koza, imamo le še šeststo teh živali, slabo gre tudi belokranjski pramenki in slovenskemu hladnokrvnemu konju. A to ni le naša težava. Po podatkih mednarodne organizacije FAO je ogroženih kar 17 odstotkov svetovne populacije lokalnih pasem. Prav za to, da se ne bi zgodilo, kar se je, da ni več bohinjskega konja, slovenskega črnega prašiča, marijadvorskega goveda, koz tratnic, skrbijo v Genski banki v živinoreji, ki sodi pod ljubljansko Biotehniško fakulteto, oddelek za zootehniko.
Poleg rastlinske genske banke imamo pri nas tudi gensko banko v živinoreji. Ta skrbi za ohranjanje živalskih genskih virov slovenskih avtohtonih pasem domačih živali. A pri živalih je malo drugače kot pri rastlinah. In bolj kot zamrznjen material je cilj ohranjati naše pasme v živem. Avtohtone pasme so namreč tiste, ki so tisočletja nastajale v našem okolju, človek jih je odbiral in križal po svoje, in po vsem tem času so se bolj prilagodile našim razmeram. Najbolj znana taka pasma je gotovo lipicanski konj, ali pa cikasto govedo, ali krškopoljski prašič, med temi sta tudi štajerska kokoš in na koncu koncev tudi kranjska čebela. A vsem ne gre najbolje. Najbolj ogrožena je drežniška koza, imamo le še šeststo teh živali, slabo gre tudi belokranjski pramenki in slovenskemu hladnokrvnemu konju. A to ni le naša težava. Po podatkih mednarodne organizacije FAO je ogroženih kar 17 odstotkov svetovne populacije lokalnih pasem. Prav za to, da se ne bi zgodilo, kar se je, da ni več bohinjskega konja, slovenskega črnega prašiča, marijadvorskega goveda, koz tratnic, skrbijo v Genski banki v živinoreji, ki sodi pod ljubljansko Biotehniško fakulteto, oddelek za zootehniko.
Ob iskanju pogrešanih oseb, po silovitem potresu in ob snežnem plazu so navkljub vsej sodobni tehnologiji, ki je na voljo, reševalci s psi med prvimi in najbolj uspešnimi, ki iščejo in najdejo izgubljene ali preživele. Te dni v Zagorju ob Savi potega mednarodni tabor reševalnih posov, ki pilijo svoje znanje in nabirajo izkušnje na zanimivih zasavskih deloviščih kot so opuščeni rudniški rovi, ruševine industrijskih objektov ali propadajočih bazenskih kompleksih.
Ob iskanju pogrešanih oseb, po silovitem potresu in ob snežnem plazu so navkljub vsej sodobni tehnologiji, ki je na voljo, reševalci s psi med prvimi in najbolj uspešnimi, ki iščejo in najdejo izgubljene ali preživele. Te dni v Zagorju ob Savi potega mednarodni tabor reševalnih posov, ki pilijo svoje znanje in nabirajo izkušnje na zanimivih zasavskih deloviščih kot so opuščeni rudniški rovi, ruševine industrijskih objektov ali propadajočih bazenskih kompleksih.
Območje Loške doline, ki mu Miha Mlakar pravi tudi mednožje slovenske kure, ima kar nekaj turističnih točk od Križne jame do gradu Snežnik. Še en velik in kosmat razlog, da turisti zavijejo izven vseh prometnic do tja, pa je fotolov. Prav ta del vse do Kočevskega velja za območje stabilne populacije ter največje gostote medvedov oziroma je to medvedja avtocesta, po kateri živali prehajajo z enega konca na drugega. Z idejo o fotografiranju medvedov se je Miha Mlakar, sicer gostinec, ukvarjal že pred desetimi leti, zadnji dve leti pa predvsem tuje goste vodi na fotolov na točke oziroma v preže v okolici Starega trga pri Ložu.
Območje Loške doline, ki mu Miha Mlakar pravi tudi mednožje slovenske kure, ima kar nekaj turističnih točk od Križne jame do gradu Snežnik. Še en velik in kosmat razlog, da turisti zavijejo izven vseh prometnic do tja, pa je fotolov. Prav ta del vse do Kočevskega velja za območje stabilne populacije ter največje gostote medvedov oziroma je to medvedja avtocesta, po kateri živali prehajajo z enega konca na drugega. Z idejo o fotografiranju medvedov se je Miha Mlakar, sicer gostinec, ukvarjal že pred desetimi leti, zadnji dve leti pa predvsem tuje goste vodi na fotolov na točke oziroma v preže v okolici Starega trga pri Ložu.
Povprečno izobražen človek bi, če bi ga prosili, naj na pamet našteje čim več živalskih vrst, teh naštel približno sto. Največ bi bilo vrst ptic in sesalcev. Kaj pa žuželke, najobsežnejša skupina živih organizmov na svetu? Po statistični oceni naj bi jih bilo med tri in osem milijonov. Po optimistični 30 milijonov, večina vrst je nepoznanih. Prav zato, da bi vsaj poznane spoznali še bolje, so v Zavodu za naravo EGEA, katerega poslanstvo je promocija biotske pestrosti in raznovrstnosti bitij in ekosistemov, v Domžalah pripravili največjo razstavo žuželk v srednji Evropi. V prostorih nekdanje banke lahko v različnih sklopih, v katerih je prikazanih 50 tisoč žuželk, izveste marsikaj o njihovem videzu in vedenju.
Povprečno izobražen človek bi, če bi ga prosili, naj na pamet našteje čim več živalskih vrst, teh naštel približno sto. Največ bi bilo vrst ptic in sesalcev. Kaj pa žuželke, najobsežnejša skupina živih organizmov na svetu? Po statistični oceni naj bi jih bilo med tri in osem milijonov. Po optimistični 30 milijonov, večina vrst je nepoznanih. Prav zato, da bi vsaj poznane spoznali še bolje, so v Zavodu za naravo EGEA, katerega poslanstvo je promocija biotske pestrosti in raznovrstnosti bitij in ekosistemov, v Domžalah pripravili največjo razstavo žuželk v srednji Evropi. V prostorih nekdanje banke lahko v različnih sklopih, v katerih je prikazanih 50 tisoč žuželk, izveste marsikaj o njihovem videzu in vedenju.
Včasih, ko je kje v mestu, sliši kake opazke, ki letijo nanj. A kot pravi, ga to ne gane, ima svoje življenje in trdo kožo. Dobesedno. Tomi, ki ne mara nazivov in pravi, da je le Tomi, je pred leti zlatarsko orodje zamenjal za kmečko in v Boračevi pri Radencih začel ustvarjati svoj vrt, ki je z leti zrastel v pravi živalski vrt. Nekdaj blokovski mulc, ki so mu branili imeti živali, jih ima zdaj 56 različnih vrst, 417 po številu. Poleg vrste opice beloglavček je prek izmenjave z drugimi živalskimi vrtovi tam našla prostor tudi opica berberski makak ali magot, ki sicer v naravi živi na Gibraltarju. Po drugi svetovni vojni, ko je populacija teh opic tam znatno upadla, jih je tja iz severne Afrike naročil sam Winston Churchill. Posebnost so gotovo tudi glodavci patagonske mare, po videzu sodeč mešanica zajca, srne in kenguruja, ki je mimogrede njihov sosed v družinskem živalskem vrtu Sikalu družine Mitev. Ta v skrbi za dobro počutje živali vrata obiskovalcem odpre samo ob koncu tedna.
Včasih, ko je kje v mestu, sliši kake opazke, ki letijo nanj. A kot pravi, ga to ne gane, ima svoje življenje in trdo kožo. Dobesedno. Tomi, ki ne mara nazivov in pravi, da je le Tomi, je pred leti zlatarsko orodje zamenjal za kmečko in v Boračevi pri Radencih začel ustvarjati svoj vrt, ki je z leti zrastel v pravi živalski vrt. Nekdaj blokovski mulc, ki so mu branili imeti živali, jih ima zdaj 56 različnih vrst, 417 po številu. Poleg vrste opice beloglavček je prek izmenjave z drugimi živalskimi vrtovi tam našla prostor tudi opica berberski makak ali magot, ki sicer v naravi živi na Gibraltarju. Po drugi svetovni vojni, ko je populacija teh opic tam znatno upadla, jih je tja iz severne Afrike naročil sam Winston Churchill. Posebnost so gotovo tudi glodavci patagonske mare, po videzu sodeč mešanica zajca, srne in kenguruja, ki je mimogrede njihov sosed v družinskem živalskem vrtu Sikalu družine Mitev. Ta v skrbi za dobro počutje živali vrata obiskovalcem odpre samo ob koncu tedna.
Evropa zadnja leta doživlja širjenje nove vrste zveri in Slovenija pri tem ni izjema. Šakala nekoč pri nas ni bilo, pojavlja se šele od leta 1953. Sicer je v Evropi bil prisoten, a predvsem na obalnih območjih Dalmacije, v Grčiji in ob obalah Črnega morja. In prav vprašanje, zakaj se je vrsta začela širiti, je zadnja leta precej težilo strokovnjake. Mednarodna znanstvena ekipa, pri kateri je sodeloval tudi slovenski raziskovalec dr. Miha Krofel z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete, je v zadnjih letih prva raziskala odnos med dvema največjima evropskima predstavnikoma družine psov, volkom in zlatim šakalom, in odgovorila tudi na to vprašanje. O tem tokrat Noetova banda.
Evropa zadnja leta doživlja širjenje nove vrste zveri in Slovenija pri tem ni izjema. Šakala nekoč pri nas ni bilo, pojavlja se šele od leta 1953. Sicer je v Evropi bil prisoten, a predvsem na obalnih območjih Dalmacije, v Grčiji in ob obalah Črnega morja. In prav vprašanje, zakaj se je vrsta začela širiti, je zadnja leta precej težilo strokovnjake. Mednarodna znanstvena ekipa, pri kateri je sodeloval tudi slovenski raziskovalec dr. Miha Krofel z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete, je v zadnjih letih prva raziskala odnos med dvema največjima evropskima predstavnikoma družine psov, volkom in zlatim šakalom, in odgovorila tudi na to vprašanje. O tem tokrat Noetova banda.
22. maj je program Združenih narodov za okolje razglasil za mednarodni dan biotske raznovrstnosti oziroma za dan pestrosti in raznovrstnosti živega sveta. Če se ob tem spomnimo na naše rise, potem prav velikega razloga za praznovanje nimamo. Naša populacija risov, ki so jih k nam po izumrtju enkrat že naselili, in sicer leta 1973, je tako ogrožena, da če ne bomo ukrepali, ne bomo govorili o doselitvi, ampak spet o naselitvi. Prav zato je vlada RS pred enim letom sprejela Strategijo ohranjanja in trajnostnega upravljanja navadnega risa v Sloveniji 2016–2026. Ta najmočnejša in najlepša evropska divja mačka namreč sodi med zavarovane vrste, ki jih je naša država po direktivi o habitatih dolžna ohranjati.
22. maj je program Združenih narodov za okolje razglasil za mednarodni dan biotske raznovrstnosti oziroma za dan pestrosti in raznovrstnosti živega sveta. Če se ob tem spomnimo na naše rise, potem prav velikega razloga za praznovanje nimamo. Naša populacija risov, ki so jih k nam po izumrtju enkrat že naselili, in sicer leta 1973, je tako ogrožena, da če ne bomo ukrepali, ne bomo govorili o doselitvi, ampak spet o naselitvi. Prav zato je vlada RS pred enim letom sprejela Strategijo ohranjanja in trajnostnega upravljanja navadnega risa v Sloveniji 2016–2026. Ta najmočnejša in najlepša evropska divja mačka namreč sodi med zavarovane vrste, ki jih je naša država po direktivi o habitatih dolžna ohranjati.
Vemo, da je v križanki pri geslu plaha gozdna žival rešitev srna. Pa tudi sicer se zdi, da o tej vrsti divjadi našega gozda vemo vse. Vendar so slovenski raziskovalci divjadi z Gozdarskega inštituta Slovenije, Visoke šole za varstvo okolja in inštituta ERICo Velenje v sodelovanju z italijanskimi kolegi odkrili nekaj, kar prej ni bilo znano. Že pred leti so pri nas potekale raziskave o tem, koliko mladičev ima lahko na primer košuta in koliko divja svinja. Leta 2013 pa so se ob pomoči lovcev lotili še vprašanja, kako je s tem pri srnah in kot prvi na svetu ugotovili, da ima srna, ki praviloma polega enega ali dva, zelo redko tri mladiče, v enem leglu lahko celo pet mladičev. Ugotovitve o razmnoževalnem potencialu srnjadi, ki so dosegle tudi tuje raziskovalce, pa niso pomembne samo zato, ker so prve take, pač pa bo te mogoče prenesti tudi neposredno v vsakdanjo prakso upravljanja populacij srnjadi.
Vemo, da je v križanki pri geslu plaha gozdna žival rešitev srna. Pa tudi sicer se zdi, da o tej vrsti divjadi našega gozda vemo vse. Vendar so slovenski raziskovalci divjadi z Gozdarskega inštituta Slovenije, Visoke šole za varstvo okolja in inštituta ERICo Velenje v sodelovanju z italijanskimi kolegi odkrili nekaj, kar prej ni bilo znano. Že pred leti so pri nas potekale raziskave o tem, koliko mladičev ima lahko na primer košuta in koliko divja svinja. Leta 2013 pa so se ob pomoči lovcev lotili še vprašanja, kako je s tem pri srnah in kot prvi na svetu ugotovili, da ima srna, ki praviloma polega enega ali dva, zelo redko tri mladiče, v enem leglu lahko celo pet mladičev. Ugotovitve o razmnoževalnem potencialu srnjadi, ki so dosegle tudi tuje raziskovalce, pa niso pomembne samo zato, ker so prve take, pač pa bo te mogoče prenesti tudi neposredno v vsakdanjo prakso upravljanja populacij srnjadi.
S 1340 kilometrov dolgo in predvsem peščeno obalo je Šrilanka, otoška država v Indijskem oceanu, pravi kraj za gnezdenje želv. Kraj že, ki pa za želve nikakor ni tudi raj. Na Šrilanki imajo pet vrst morskih želv in samice teh svoja jajca odlagajo na plažah v topli in mehki mivki. Čeprav lahko posamezna samica hkrati odloži tudi 150 jajc, le malo malih želvic pride do morja in sploh preživi do odrasle dobe. Podatek je, da na tisoč želv le ena. Nanje poleg naravnih sovražnikov preži tudi človek. Želvja jajca so dragocena za črni trg, v Aziji so pogosti želvje juhe in modni dodatki iz želvjih delov. A na srečo obstajajo domačini, ki jim ni vseeno zanje. Takšen je tudi Dudley Perera, ki na obali Kosgode na jugozahodnem delu otoka že skoraj tri desetletja vodi zavetišče in projekt za ohranitev želv Kosgoda Sea Turtle Conservation Project
S 1340 kilometrov dolgo in predvsem peščeno obalo je Šrilanka, otoška država v Indijskem oceanu, pravi kraj za gnezdenje želv. Kraj že, ki pa za želve nikakor ni tudi raj. Na Šrilanki imajo pet vrst morskih želv in samice teh svoja jajca odlagajo na plažah v topli in mehki mivki. Čeprav lahko posamezna samica hkrati odloži tudi 150 jajc, le malo malih želvic pride do morja in sploh preživi do odrasle dobe. Podatek je, da na tisoč želv le ena. Nanje poleg naravnih sovražnikov preži tudi človek. Želvja jajca so dragocena za črni trg, v Aziji so pogosti želvje juhe in modni dodatki iz želvjih delov. A na srečo obstajajo domačini, ki jim ni vseeno zanje. Takšen je tudi Dudley Perera, ki na obali Kosgode na jugozahodnem delu otoka že skoraj tri desetletja vodi zavetišče in projekt za ohranitev želv Kosgoda Sea Turtle Conservation Project
Ptice in njihove navade so od nekdaj zaposlovale človeški um in domišljijo. Filozof Aristotel, ki se je zanimal tudi za živalski svet, je že v antični Grčiji postavil tri teorije o selitvah ptic, ki so se izmenjavale vse do 19. stoletja. Da se ptice pozimi spremenijo, na primer taščica v šmarnico. Da spijo zimsko spanje, pa tudi to, da se čez zimo preselijo na luno. No, zamisli izza lune so se začele podirati, ko je danski učitelj Hans Christian Mortensen leta 1899 prvi uradno obročkal škorce. Pri nas mu je čez deset let sledil mariborski izdelovalec orgel Jurij Brandl, ki je obročkal dve mladi štorklji. Obe sta mu ušli in eno so potem našli v južni Italiji. Uradno pa se je obročkanje ptic začelo leta 1927 po ustanovitvi Ornitološkega observatorija, in vse od takrat ga opravljajo že 90 let redno, vsako leto, in je danes del organizirane vseevropske mreže obročevalskih centrov EURING. Zdaj pri nas obročkanje približno 100 000 na leto, prav toliko kot v Nemčiji, in kot pravi strokovni vodja Slovenskega centra za obročkanje ptičev Al Vrezec, smo na to in na naše obročkarje lahko več kot ponosni.
Ptice in njihove navade so od nekdaj zaposlovale človeški um in domišljijo. Filozof Aristotel, ki se je zanimal tudi za živalski svet, je že v antični Grčiji postavil tri teorije o selitvah ptic, ki so se izmenjavale vse do 19. stoletja. Da se ptice pozimi spremenijo, na primer taščica v šmarnico. Da spijo zimsko spanje, pa tudi to, da se čez zimo preselijo na luno. No, zamisli izza lune so se začele podirati, ko je danski učitelj Hans Christian Mortensen leta 1899 prvi uradno obročkal škorce. Pri nas mu je čez deset let sledil mariborski izdelovalec orgel Jurij Brandl, ki je obročkal dve mladi štorklji. Obe sta mu ušli in eno so potem našli v južni Italiji. Uradno pa se je obročkanje ptic začelo leta 1927 po ustanovitvi Ornitološkega observatorija, in vse od takrat ga opravljajo že 90 let redno, vsako leto, in je danes del organizirane vseevropske mreže obročevalskih centrov EURING. Zdaj pri nas obročkanje približno 100 000 na leto, prav toliko kot v Nemčiji, in kot pravi strokovni vodja Slovenskega centra za obročkanje ptičev Al Vrezec, smo na to in na naše obročkarje lahko več kot ponosni.
Psi lahko zavohajo marsikaj. Drogo, eksploziv, gomolje, ki rastejo nekaj deset centimetrov pod zemljo, pogrešane ljudi, pline. Psi zavohajo celo strah, čeprav zanj pravijo, da je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Pasji smrček naj bi imel več kot 200 milijonov čutnih, receptorskih celic za voh. Za primerjavo, ljudje jih imamo v svojem nosu le približno pet milijonov. Če bi kuža stal na eni strani olimpijskega bazena in bi kdo na drugi strani v vodo stresel na primer žličko soli, bi kuža to zavohal. In ta njihova sposobnost, odličen voh, zadnjih nekaj desetletij pride prav tudi v zdravstvu. Psi lahko zavohajo spremembe v stopnji sladkorja v krvi, prav tako že nekaj let urijo pse, da v urinu zavohajo prisotnost raka v telesu. Dva taka psa, labradorca Vilija in Tio, imamo zdaj tudi v Sloveniji.
Psi lahko zavohajo marsikaj. Drogo, eksploziv, gomolje, ki rastejo nekaj deset centimetrov pod zemljo, pogrešane ljudi, pline. Psi zavohajo celo strah, čeprav zanj pravijo, da je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Pasji smrček naj bi imel več kot 200 milijonov čutnih, receptorskih celic za voh. Za primerjavo, ljudje jih imamo v svojem nosu le približno pet milijonov. Če bi kuža stal na eni strani olimpijskega bazena in bi kdo na drugi strani v vodo stresel na primer žličko soli, bi kuža to zavohal. In ta njihova sposobnost, odličen voh, zadnjih nekaj desetletij pride prav tudi v zdravstvu. Psi lahko zavohajo spremembe v stopnji sladkorja v krvi, prav tako že nekaj let urijo pse, da v urinu zavohajo prisotnost raka v telesu. Dva taka psa, labradorca Vilija in Tio, imamo zdaj tudi v Sloveniji.
Tako Slovenijo kot Kostariko je britanski časnik Daily Mail uvrstil med deset najbolj eko turističnih destinacij na svetu. Svojo bogatost, tudi biološko, Kostarika skriva že v imenu – v španščini namreč pomeni bogata obala. Na ozemlju dežele, ki je dvainpolkrat večja in ima tudi toliko več prebivalcev od Slovenije, na le 0,03 odstotka površine planeta, živijo štirje odstotki vseh znanih živalskih vrst na svetu. Po podatkih organizacije Nacionalnega inštituta za biodiverziteto Kostarike živi tam več kot pol milijona rastlinskih in živalskih vrst, od tega je približno tri petine insektov. Za preučevanje te bogate biološke raznolikosti je namenjena tudi tropska raziskovalna postaja Univerze na Dunaju v La Gambi – to včasih obiščejo tudi slovenski študenti biologije. Spremlja jih doktor Tom Turk z oddelka za biologijo ljubljanske biotehniške fakultete, ki bo gost Noetove bande.
Tako Slovenijo kot Kostariko je britanski časnik Daily Mail uvrstil med deset najbolj eko turističnih destinacij na svetu. Svojo bogatost, tudi biološko, Kostarika skriva že v imenu – v španščini namreč pomeni bogata obala. Na ozemlju dežele, ki je dvainpolkrat večja in ima tudi toliko več prebivalcev od Slovenije, na le 0,03 odstotka površine planeta, živijo štirje odstotki vseh znanih živalskih vrst na svetu. Po podatkih organizacije Nacionalnega inštituta za biodiverziteto Kostarike živi tam več kot pol milijona rastlinskih in živalskih vrst, od tega je približno tri petine insektov. Za preučevanje te bogate biološke raznolikosti je namenjena tudi tropska raziskovalna postaja Univerze na Dunaju v La Gambi – to včasih obiščejo tudi slovenski študenti biologije. Spremlja jih doktor Tom Turk z oddelka za biologijo ljubljanske biotehniške fakultete, ki bo gost Noetove bande.
V Teksasu se že nekaj let otepajo norih, ki so dobile tako ime tudi zato, ker jih privlači elektrika. Pri nas so najbolj nadležne faraonske, nemški raziskovalci pa so bili prav veseli, ko so prav pred kratkim na otoku Fidži odkrili take, ki gojijo rastline. Na svetu je približno 14.000 vrst mravelj, pri nas 140, največ jih je v tropih. Na primer v amazonskem pragozdu ena tretjina biomase odpade nanje in na termite, ki pa, čeprav jim pravijo bele mravlje, sodijo med ščurke. Biolog Gregor Bračko z oddelka za biologijo na biotehnični fakulteti v Ljubljani pravi, da je vsaka vrsta mravelj po svoje zanimiva. Vojaške so ene od tistih, ki nimajo mravljišč, medene za hrano nabirajo avstralski staroselci, rdeče mravlje amazonke so razvile suženjski sistem, pri nas pa najdemo tudi take ki “molzejo” uši. Govorili smo tudi s profesorico biologije doktorico Susanne S. Renner z univerze Ludwig-Maximilians v Münchnu, ki raziskuje vrsto mravelj, ki sejejo rastline, ki jim, ko zrastejo, služijo za dom. Ne samo, da je bila huda mravljica, prav vse mravlje so “hude”.
V Teksasu se že nekaj let otepajo norih, ki so dobile tako ime tudi zato, ker jih privlači elektrika. Pri nas so najbolj nadležne faraonske, nemški raziskovalci pa so bili prav veseli, ko so prav pred kratkim na otoku Fidži odkrili take, ki gojijo rastline. Na svetu je približno 14.000 vrst mravelj, pri nas 140, največ jih je v tropih. Na primer v amazonskem pragozdu ena tretjina biomase odpade nanje in na termite, ki pa, čeprav jim pravijo bele mravlje, sodijo med ščurke. Biolog Gregor Bračko z oddelka za biologijo na biotehnični fakulteti v Ljubljani pravi, da je vsaka vrsta mravelj po svoje zanimiva. Vojaške so ene od tistih, ki nimajo mravljišč, medene za hrano nabirajo avstralski staroselci, rdeče mravlje amazonke so razvile suženjski sistem, pri nas pa najdemo tudi take ki “molzejo” uši. Govorili smo tudi s profesorico biologije doktorico Susanne S. Renner z univerze Ludwig-Maximilians v Münchnu, ki raziskuje vrsto mravelj, ki sejejo rastline, ki jim, ko zrastejo, služijo za dom. Ne samo, da je bila huda mravljica, prav vse mravlje so “hude”.
Žuželke niso med najpriljubljenejšimi bitji a svetu in vsaj za nekatere bi nam bilo ljubše, če jih ne bi bilo. A žuželk to ne zanima in se še kako dobro znajdejo v tem prostranem svetu, da obstanejo. Vsaka vrsta se mora za preživetje razmnoževati, za razmnoževanje pa morajo osebki med seboj komunicirati. Bolj znana komunikacija pri žuželkah je kemična s feromoni, manj znana, a veliko bolj razširjena pa je vibracijska. Z raziskavo komunikacije žuželk, oziroma z njihovo vibracijsko komunikacijo se ukvarjajo na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo. Prav slovenski raziskovalci so v svetovnem vrhu tako po raziskavah kot tudi vodilni po tradiciji raziskav na tem področju. Oddelek vodi docentka doktorica Meta Virant Doberlet, ki je pred kratkim za svoje delo prejela tudi nagrado Miroslava Zeia za izjemne dosežke na področju osnovnih in uporabnih raziskav ved o življenju. O vibracijski komunikaciji žuželk, ki je sicer ljudje ne slišimo, bomo prisluhnili v tokratni Noetovi bandi.
Žuželke niso med najpriljubljenejšimi bitji a svetu in vsaj za nekatere bi nam bilo ljubše, če jih ne bi bilo. A žuželk to ne zanima in se še kako dobro znajdejo v tem prostranem svetu, da obstanejo. Vsaka vrsta se mora za preživetje razmnoževati, za razmnoževanje pa morajo osebki med seboj komunicirati. Bolj znana komunikacija pri žuželkah je kemična s feromoni, manj znana, a veliko bolj razširjena pa je vibracijska. Z raziskavo komunikacije žuželk, oziroma z njihovo vibracijsko komunikacijo se ukvarjajo na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo. Prav slovenski raziskovalci so v svetovnem vrhu tako po raziskavah kot tudi vodilni po tradiciji raziskav na tem področju. Oddelek vodi docentka doktorica Meta Virant Doberlet, ki je pred kratkim za svoje delo prejela tudi nagrado Miroslava Zeia za izjemne dosežke na področju osnovnih in uporabnih raziskav ved o življenju. O vibracijski komunikaciji žuželk, ki je sicer ljudje ne slišimo, bomo prisluhnili v tokratni Noetovi bandi.
Če volk že ne zamenja svoje narave, zamenja vsaj dlako. Človek še te ne. Čeprav je dlaka značilna le za sesalce, pa smo med primati samo mi ljudje goli. Zakaj smo izgubili večino dlake, ni čisto jasno, pa tudi to ne, zakaj so nekateri izmed nas še vedno bolj poraščeni od drugih.
Če volk že ne zamenja svoje narave, zamenja vsaj dlako. Človek še te ne. Čeprav je dlaka značilna le za sesalce, pa smo med primati samo mi ljudje goli. Zakaj smo izgubili večino dlake, ni čisto jasno, pa tudi to ne, zakaj so nekateri izmed nas še vedno bolj poraščeni od drugih.
Če volk že ne zamenja svoje narave, zamenja vsaj dlako. Človek še te ne. Čeprav je dlaka značilna le za sesalce, pa smo med primati samo mi ljudje goli. Zakaj smo izgubili večino dlake, ni čisto jasno, pa tudi to ne, zakaj so nekateri izmed nas še vedno bolj poraščeni od drugih. Dlaka se je pri sesalcih najverjetneje pojavila že čisto na začetku, pred 300 milijoni let ali še prej. Takrat je bila njena primarna funkcija ohranjanje telesne toplote, z evolucijo pa je pridobivala tudi druge stranske pomene ali se celo preobrazila, na primer v bodice. Brez dlake na jeziku in brez alergije nanjo nam je povedal marsikaj zanimivega o njej muzejski svetnik profesor doktor Boris Kryštufek, vodja oddelka za vretenčarje v prirodoslovnem muzeju Slovenije
Če volk že ne zamenja svoje narave, zamenja vsaj dlako. Človek še te ne. Čeprav je dlaka značilna le za sesalce, pa smo med primati samo mi ljudje goli. Zakaj smo izgubili večino dlake, ni čisto jasno, pa tudi to ne, zakaj so nekateri izmed nas še vedno bolj poraščeni od drugih. Dlaka se je pri sesalcih najverjetneje pojavila že čisto na začetku, pred 300 milijoni let ali še prej. Takrat je bila njena primarna funkcija ohranjanje telesne toplote, z evolucijo pa je pridobivala tudi druge stranske pomene ali se celo preobrazila, na primer v bodice. Brez dlake na jeziku in brez alergije nanjo nam je povedal marsikaj zanimivega o njej muzejski svetnik profesor doktor Boris Kryštufek, vodja oddelka za vretenčarje v prirodoslovnem muzeju Slovenije
Naše jame so med biotsko najbolj pestrimi jamami sveta in po podatkih jamskega katastra iz marca 2016 jih imamo v Sloveniji kar 11.683. Prav pri nas je bil prvič – kot izključno jamska žival – opisan hrošček drobnovratnik, ki so ga leta 1831 našli v Postojnski jami. Od takrat je bilo na našem ozemlju najdenih približno 160 različnih vrst in podvrst podzemeljskih hroščev, med njimi so tudi zelo redke in endemične, vezane le na eno ali dve naši jami. In ti dragoceni osebki že od nekdaj mikajo tuje zbiratelje in preprodajalce in to ne le od daleč. Čeprav je prepovedan odlov podzemeljskih živali v zgolj zbirateljske namene, jamski hrošči pa so zakonsko zavarovani, to še nič ne pomeni. Pred približno pol leta so v jami na Kočevskem po naključju odkrili nekaj deset nelegalno postavljenih pasti za jamske hrošče, še več so jih našli pozneje v petih jamah na območju Dobroveljske planote. Kdo to počne, še ni znano – vemo, da gre za tujce – je pa znano, zakaj. Na evropskih borzah žuželk lahko cena nekega našega jamskega hrošča endemita doseže tudi 5000 evrov.
Naše jame so med biotsko najbolj pestrimi jamami sveta in po podatkih jamskega katastra iz marca 2016 jih imamo v Sloveniji kar 11.683. Prav pri nas je bil prvič – kot izključno jamska žival – opisan hrošček drobnovratnik, ki so ga leta 1831 našli v Postojnski jami. Od takrat je bilo na našem ozemlju najdenih približno 160 različnih vrst in podvrst podzemeljskih hroščev, med njimi so tudi zelo redke in endemične, vezane le na eno ali dve naši jami. In ti dragoceni osebki že od nekdaj mikajo tuje zbiratelje in preprodajalce in to ne le od daleč. Čeprav je prepovedan odlov podzemeljskih živali v zgolj zbirateljske namene, jamski hrošči pa so zakonsko zavarovani, to še nič ne pomeni. Pred približno pol leta so v jami na Kočevskem po naključju odkrili nekaj deset nelegalno postavljenih pasti za jamske hrošče, še več so jih našli pozneje v petih jamah na območju Dobroveljske planote. Kdo to počne, še ni znano – vemo, da gre za tujce – je pa znano, zakaj. Na evropskih borzah žuželk lahko cena nekega našega jamskega hrošča endemita doseže tudi 5000 evrov.
Metulji so ena od najpomembnejših in najbolj pestrih skupin žuželk pa tudi na splošno vseh organizmov. Na svetu je znanih približno 170 tisoč vrst, pri nas približno 3400, od tega je kar 3200 nočnih in le 180 dnevnih. A tudi ta zvrst naravne dediščine je vedno bolj ogrožena. Člani društva za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije v zadnjih 20 letih opažajo velik upad primernih življenjskih prostorov za številne vrste in s tem tudi upad ali izumrtje posameznih vrst. Med ogroženimi metulji v Sloveniji je tudi deteljin modrin, zato želijo s projektom Deteljin modrin - prezrti biser savskih prodov izboljšati njegov habitat na območju savskih prodov pri Ljubljani. To območje je namreč edino v osrednji Sloveniji, kjer se ta vrsta še pojavlja. A deteljin modrin, ki je slovensko imel dobil po barvi in temu, da se njegova gosenica prehranjuje izključno s turško deteljo, tam ni edini predstavnik dnevnih metuljev. Na območju savskih prodov je bilo namreč odkritih kar 100 vrst.
Metulji so ena od najpomembnejših in najbolj pestrih skupin žuželk pa tudi na splošno vseh organizmov. Na svetu je znanih približno 170 tisoč vrst, pri nas približno 3400, od tega je kar 3200 nočnih in le 180 dnevnih. A tudi ta zvrst naravne dediščine je vedno bolj ogrožena. Člani društva za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije v zadnjih 20 letih opažajo velik upad primernih življenjskih prostorov za številne vrste in s tem tudi upad ali izumrtje posameznih vrst. Med ogroženimi metulji v Sloveniji je tudi deteljin modrin, zato želijo s projektom Deteljin modrin - prezrti biser savskih prodov izboljšati njegov habitat na območju savskih prodov pri Ljubljani. To območje je namreč edino v osrednji Sloveniji, kjer se ta vrsta še pojavlja. A deteljin modrin, ki je slovensko imel dobil po barvi in temu, da se njegova gosenica prehranjuje izključno s turško deteljo, tam ni edini predstavnik dnevnih metuljev. Na območju savskih prodov je bilo namreč odkritih kar 100 vrst.
Vse se je začelo z Matjažem Kuntnerjem, danes predstojnikom Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU, ki je že pred več kot 15-imi leti na Madagaskarju opazil nenavadno velike pajčje mreže in se po nekaj letih tudi podpisal pod odkritje njihovega graditelja. Poimenoval ga je po očetu evolucijskega nauka – Darwinov drevesni pajek.
Vse se je začelo z Matjažem Kuntnerjem, danes predstojnikom Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU, ki je že pred več kot 15-imi leti na Madagaskarju opazil nenavadno velike pajčje mreže in se po nekaj letih tudi podpisal pod odkritje njihovega graditelja. Poimenoval ga je po očetu evolucijskega nauka – Darwinov drevesni pajek.
Ta, da obstajajo tudi bolj kosmate živali od kosmatih, ni kosmata. Bober je drugi največji glodavec na svetu, takoj za južnoameriško kapibaro, in ima enega najbolj gostih kožuhov med vsemi živalmi. Če bi šteli, bi na kvadratni centimeter našteli od 12 tisoč do 23 tisoč dlak. V naravi je to precej težko preveriti, saj so bobri predvsem nočne živali in jih podnevi ne vidimo pogosto. Vemo pa, da so že nekaj let spet tudi pri nas. Evrazijski bober je bil pred 200 leti razširjen po vsej Evropi in delu Azije, a sta ga lov in preganjanje pripeljala na rob izumrtja, v Sloveniji je dejansko izumrl. Po dolgih letih, ko o bobru pri nas nismo govorili, se je ta vrnil ob naše reke in zdaj imajo ponekod okoli njega veliko povedati – ne nujno dobrega. Je pač žival, ki pušča sledi na vodah in v gozdu: gradi jezove, koplje kanale in s tem precej spreminja okolje, v katerem biva. Ob tem pa mu je tudi čisto vseeno, čigava je koruza, ve le, da je dobra. Prav dobrodošla atrakcija pa je bober na Koroškem, v okolici Dravograjskega jezera. Tam se je zlil z okoljem, nikogar ne moti in upajo, da se bo do konca leta že mogoče sprehoditi po prvi, če ne kar edini učni poti o bobru – Bobrček.
Ta, da obstajajo tudi bolj kosmate živali od kosmatih, ni kosmata. Bober je drugi največji glodavec na svetu, takoj za južnoameriško kapibaro, in ima enega najbolj gostih kožuhov med vsemi živalmi. Če bi šteli, bi na kvadratni centimeter našteli od 12 tisoč do 23 tisoč dlak. V naravi je to precej težko preveriti, saj so bobri predvsem nočne živali in jih podnevi ne vidimo pogosto. Vemo pa, da so že nekaj let spet tudi pri nas. Evrazijski bober je bil pred 200 leti razširjen po vsej Evropi in delu Azije, a sta ga lov in preganjanje pripeljala na rob izumrtja, v Sloveniji je dejansko izumrl. Po dolgih letih, ko o bobru pri nas nismo govorili, se je ta vrnil ob naše reke in zdaj imajo ponekod okoli njega veliko povedati – ne nujno dobrega. Je pač žival, ki pušča sledi na vodah in v gozdu: gradi jezove, koplje kanale in s tem precej spreminja okolje, v katerem biva. Ob tem pa mu je tudi čisto vseeno, čigava je koruza, ve le, da je dobra. Prav dobrodošla atrakcija pa je bober na Koroškem, v okolici Dravograjskega jezera. Tam se je zlil z okoljem, nikogar ne moti in upajo, da se bo do konca leta že mogoče sprehoditi po prvi, če ne kar edini učni poti o bobru – Bobrček.
Načine in stvari, ki prinašajo bogastvo, so in še vedno skrivajo. Še danes se ne ve natanko, kje in kdaj je svilogojstvo postalo kmetijska panoga. Nekateri pravijo, da na Kitajskem, drugi v Indiji. A tako, kot so si tam prizadevali, da bi ta postopek ostal skrivnost – za prenos sviloprejkinih jajčec iz Kitajske je bila zagrožena smrtna kazen –, tako je skrivnost izdelave azijskih svilenih tkanin več stoletij preganjala vladarje v Sredozemlju. Vse dokler ni, vsaj tako je zapisal grški zgodovinar Prokopij, cesar Justinijan Prvi Veliki leta 553 na Vzhod poslal dveh menihov, da sta v popotnih palicah od tam pretihotapila seme sviloprejk. Svilogojstvo se je tako razširilo in sredi 16. stoletja doseglo tudi naše kraje. Goriška je imela med slovenskimi deželami pri tem posebno mesto, sviloprejke pa posebno ime. Žival, ki se hrani z murvinimi listi, so poznali pod imenom kavalir. Če je šlo pri gojenju kaj narobe, pa so rekli, da je šel kavalir v kravo. Sezona gojenja je sicer trajala kratek čas, od srede maja pa do konca junija. A ker so bile gosenice požrešne – za unčo semen, to je pomenilo 40.000 jajčec, so potrebovali 160 murvinih dreves – in ob tem še zelo občutljive, je bilo kot pravi doktorica Vesna Mia Ipavec, avtorica knjige Murve in »kavalirji«, Svilogojstvo na Goriškem, svilogojstvo nekakšno prvo igralništvo na Goriškem.
Načine in stvari, ki prinašajo bogastvo, so in še vedno skrivajo. Še danes se ne ve natanko, kje in kdaj je svilogojstvo postalo kmetijska panoga. Nekateri pravijo, da na Kitajskem, drugi v Indiji. A tako, kot so si tam prizadevali, da bi ta postopek ostal skrivnost – za prenos sviloprejkinih jajčec iz Kitajske je bila zagrožena smrtna kazen –, tako je skrivnost izdelave azijskih svilenih tkanin več stoletij preganjala vladarje v Sredozemlju. Vse dokler ni, vsaj tako je zapisal grški zgodovinar Prokopij, cesar Justinijan Prvi Veliki leta 553 na Vzhod poslal dveh menihov, da sta v popotnih palicah od tam pretihotapila seme sviloprejk. Svilogojstvo se je tako razširilo in sredi 16. stoletja doseglo tudi naše kraje. Goriška je imela med slovenskimi deželami pri tem posebno mesto, sviloprejke pa posebno ime. Žival, ki se hrani z murvinimi listi, so poznali pod imenom kavalir. Če je šlo pri gojenju kaj narobe, pa so rekli, da je šel kavalir v kravo. Sezona gojenja je sicer trajala kratek čas, od srede maja pa do konca junija. A ker so bile gosenice požrešne – za unčo semen, to je pomenilo 40.000 jajčec, so potrebovali 160 murvinih dreves – in ob tem še zelo občutljive, je bilo kot pravi doktorica Vesna Mia Ipavec, avtorica knjige Murve in »kavalirji«, Svilogojstvo na Goriškem, svilogojstvo nekakšno prvo igralništvo na Goriškem.
Manjša so jajčeca, večja jajca. Lastnosti živali, da se zarodek razvija v jajcu zunaj telesa, pravimo jajcerodnost oziroma ovoparija. In ta je v precejšnji meri zastopana tudi pri vretenčarjih. Najbolj znane so ptice, ki prav vse nesejo jajca, kako pogosto, pa je odvisno od vrste in sezone. Domača kokoš je pridna vse leto in na leto znese približno 230 jajc. Njorka ima na leto le eno, prav tako ali še redkeje kraljevi pingvin. Tudi spekter barv jajčne lupine je širok. Od čiste bele prek modre, zelene do skoraj črne, barvo lupini dajeta dva glavna pigmenta. Je pa barva rumenjaka odvisna od hrane, bolj barvit oziroma oranžen bo vedno od kure, ki uživa raznovrstno hrano in ni rejena na farmi. Kakorkoli, ali ste za ekološka, tista iz talne ali pašne reje, vsa ptičja jajca so amniotska in ta ločujejo plazilce, ptiče in sesalce od drugih vretenčarjev. No, in kateri sesalci izlegajo jajca? To so stokovci. Ti se od drugih sesalcev razlikujejo prav po tem, da ne kotijo živih mladičev, pač pa nesejo jajca. Živečih predstavnikov stokovcev je danes malo in so omejeni na Avstralijo in Novo Gvinejo. Delimo jih v dve skupini na kljunaše in kljunate ježke.
Manjša so jajčeca, večja jajca. Lastnosti živali, da se zarodek razvija v jajcu zunaj telesa, pravimo jajcerodnost oziroma ovoparija. In ta je v precejšnji meri zastopana tudi pri vretenčarjih. Najbolj znane so ptice, ki prav vse nesejo jajca, kako pogosto, pa je odvisno od vrste in sezone. Domača kokoš je pridna vse leto in na leto znese približno 230 jajc. Njorka ima na leto le eno, prav tako ali še redkeje kraljevi pingvin. Tudi spekter barv jajčne lupine je širok. Od čiste bele prek modre, zelene do skoraj črne, barvo lupini dajeta dva glavna pigmenta. Je pa barva rumenjaka odvisna od hrane, bolj barvit oziroma oranžen bo vedno od kure, ki uživa raznovrstno hrano in ni rejena na farmi. Kakorkoli, ali ste za ekološka, tista iz talne ali pašne reje, vsa ptičja jajca so amniotska in ta ločujejo plazilce, ptiče in sesalce od drugih vretenčarjev. No, in kateri sesalci izlegajo jajca? To so stokovci. Ti se od drugih sesalcev razlikujejo prav po tem, da ne kotijo živih mladičev, pač pa nesejo jajca. Živečih predstavnikov stokovcev je danes malo in so omejeni na Avstralijo in Novo Gvinejo. Delimo jih v dve skupini na kljunaše in kljunate ježke.
krbele so že Feničane in Etruščane. Tudi starogrški filozof Aristotel do njih ni bil ravnodušen. Najbolj pa so bile preganjanje in osovražene v času poznega srednjega veka, ko so jih okrivili prenašanja črne smrti. Čeprav so pozneje ugotovili, da so kugo z glodavcev na ljudi prenašale bolhe. In podgan, ki so pravzaprav čisto navadne kožuhaste živali, se še vedno držijo pridevniki bolne, umazane, grde. Pa niso niti umazane niti grde in tudi zato so vedno bolj pogoste kot domači ljubljenčki. Iz zgodovine je v povezavi s podganami poznano ime Jack Black, ki je bil dvorni lovilec podgan angleške kraljice Viktorije. A podgan ni le lovil, pač pa je lepše in zanimivejše udomačil in jih že takrat prodajal kot ljubljenčke. Še bolj so domače podgane postale priljubljene v zadnjih desetletjih 20. stoletja, z društvi ljubiteljev podgan in podganjimi razstavami. Podgane so zakon, pravijo tudi naši podganoljubci, ob tem pa ti glodavci sodijo med deset najpametnejših živali na svetu.
krbele so že Feničane in Etruščane. Tudi starogrški filozof Aristotel do njih ni bil ravnodušen. Najbolj pa so bile preganjanje in osovražene v času poznega srednjega veka, ko so jih okrivili prenašanja črne smrti. Čeprav so pozneje ugotovili, da so kugo z glodavcev na ljudi prenašale bolhe. In podgan, ki so pravzaprav čisto navadne kožuhaste živali, se še vedno držijo pridevniki bolne, umazane, grde. Pa niso niti umazane niti grde in tudi zato so vedno bolj pogoste kot domači ljubljenčki. Iz zgodovine je v povezavi s podganami poznano ime Jack Black, ki je bil dvorni lovilec podgan angleške kraljice Viktorije. A podgan ni le lovil, pač pa je lepše in zanimivejše udomačil in jih že takrat prodajal kot ljubljenčke. Še bolj so domače podgane postale priljubljene v zadnjih desetletjih 20. stoletja, z društvi ljubiteljev podgan in podganjimi razstavami. Podgane so zakon, pravijo tudi naši podganoljubci, ob tem pa ti glodavci sodijo med deset najpametnejših živali na svetu.
Z vso pravico so take, kot so, saj so mačke. In ni jim bilo vedno lahko. Danes najpogostejša vrsta, domača mačka, je nastala z udomačitvijo divje, predvidevajo, da v starem Egiptu. V zgodovini so bile ponekod zaščitene z zakoni, drugod preganjane kot hudič. Čeprav sobivajo z nami že res dolgo časa, o njih še vedno krožijo nekateri stereotipi in pregovori, ki ne držijo. Večina mačk ima res razvit lovski nagon, ne pa vse. Je pa res, da je njihov sluh povezan z barvo kožuha – popolnoma bele muce so pogosto gluhe. Sicer je v svetu mačk 44 priznanih pasem, štiri so priznane preliminarno. Odlična priložnost za spoznavanje pasem so mačje razstave. Prva v Evropi je bila organizirana že leta 1871 v Londonu, prva, ki je potekala pod okriljem FIFe, mednarodne felinološke zveze, katere članica je tudi Zveza felinoloških društev Slovenije, pa leta 1949 v Parizu.
Z vso pravico so take, kot so, saj so mačke. In ni jim bilo vedno lahko. Danes najpogostejša vrsta, domača mačka, je nastala z udomačitvijo divje, predvidevajo, da v starem Egiptu. V zgodovini so bile ponekod zaščitene z zakoni, drugod preganjane kot hudič. Čeprav sobivajo z nami že res dolgo časa, o njih še vedno krožijo nekateri stereotipi in pregovori, ki ne držijo. Večina mačk ima res razvit lovski nagon, ne pa vse. Je pa res, da je njihov sluh povezan z barvo kožuha – popolnoma bele muce so pogosto gluhe. Sicer je v svetu mačk 44 priznanih pasem, štiri so priznane preliminarno. Odlična priložnost za spoznavanje pasem so mačje razstave. Prva v Evropi je bila organizirana že leta 1871 v Londonu, prva, ki je potekala pod okriljem FIFe, mednarodne felinološke zveze, katere članica je tudi Zveza felinoloških društev Slovenije, pa leta 1949 v Parizu.
Na svetu obstajajo tudi bitja, katerih znanstveno ime izhaja iz grške predpone phasma – prikazen. Čeprav nekatere vrste morda res spominjajo na mutante iz znanstvenofantastičnih filmov, so daleč od tega. Posnemalci, žuželke med katere sodijo paličnjaki in živi listi, so predvsem mojstri krinke oziroma mimikrije. Na svetu je za zdaj opisanih več kot 3000 različnih vrst. Približno 50 jih je mogoče videti tudi v Sloveniji, in to na enem mestu. V galeriji pri postojnskem Kulturnem domu bo kar nekaj mesecev na ogled zbirka Posnemalci med nami Klemna Ogrizka, ki se je začel zanimati za te živali zaradi hčerke in njunega projekta v postojnskem vrtcu. Do večine vrst se je dokopal kar po pošti, saj je lažje naročiti jajca kot žive živali, ki so sicer zelo priljubljene v severnih državah. In če menite, da gre za dolgočasne paličice in liste, ki le ždijo in želijo biti nevidni, to sploh ni res. Med njimi so tudi rekorderji, dolgi več kot pol metra, vražje črni z rumenimi očmi, nekateri celo letijo. Razstava, ki jo je postavil Klemen Ogrizek ob pomoči Zavoda Znanje Postojna, bo odprla vrata v torek, 16. februarja, in bo na ogled kar nekaj mesecev. Urnik razstave pa je najbolje poiskati na strani Hiše živih draguljev na Facebooku.
Na svetu obstajajo tudi bitja, katerih znanstveno ime izhaja iz grške predpone phasma – prikazen. Čeprav nekatere vrste morda res spominjajo na mutante iz znanstvenofantastičnih filmov, so daleč od tega. Posnemalci, žuželke med katere sodijo paličnjaki in živi listi, so predvsem mojstri krinke oziroma mimikrije. Na svetu je za zdaj opisanih več kot 3000 različnih vrst. Približno 50 jih je mogoče videti tudi v Sloveniji, in to na enem mestu. V galeriji pri postojnskem Kulturnem domu bo kar nekaj mesecev na ogled zbirka Posnemalci med nami Klemna Ogrizka, ki se je začel zanimati za te živali zaradi hčerke in njunega projekta v postojnskem vrtcu. Do večine vrst se je dokopal kar po pošti, saj je lažje naročiti jajca kot žive živali, ki so sicer zelo priljubljene v severnih državah. In če menite, da gre za dolgočasne paličice in liste, ki le ždijo in želijo biti nevidni, to sploh ni res. Med njimi so tudi rekorderji, dolgi več kot pol metra, vražje črni z rumenimi očmi, nekateri celo letijo. Razstava, ki jo je postavil Klemen Ogrizek ob pomoči Zavoda Znanje Postojna, bo odprla vrata v torek, 16. februarja, in bo na ogled kar nekaj mesecev. Urnik razstave pa je najbolje poiskati na strani Hiše živih draguljev na Facebooku.
V naši zgodovini najdemo kar nekaj tem, ki niso prijetne in med takimi je tudi lov na ptice, ki ga je raziskovala etnologinja in sociologinja kulture doktorica Mojca Tercelj Otorepec. Že v svoji diplomski nalogi se je lotila zgodb iz okolja, v katerem je živela, najprej trnovskih solataric, prek njih pa je prišla do trnovskih tičarjev. Ti so ptice lovili za hišne ljubljenčke, ki so jih prodali ali imeli doma, pa tudi za hrano. Veljale so kot postna jed, ob žabah in ribah so bile dovoljene tudi ptice in ne le, da si jih lahko kupil na trgu, ponujali so jih tudi v nekaterih ljubljanskih gostilnah. Kakšna bi bila takratna cena ptic, preračunana v evre, je težko reči, a za primerjavo, med leti 1935 in 1940 je ptičar za oskubljeno cipo zaslužil en dinar, štruca kruha je stala 2 dinarja. Najdražje so bile ptice pevke iz skupine mehkokljunov, na primer slavec, škrjanček in taščica, zanje so kupci odšteli 50 dinarjev. To so bili časi, ko so si na vse možne načine pomagali, da so si izboljšali življenjske razmere. Čeprav je bil že leta 1870 izdan razglas o varstvu ptičev, ki lova sicer ni v celoti prepovedal, leta 1910 pa so prepovedali lov na tiste ptice, ki so bile koristne v poljedelstvu, pa je lov na ptice obstajal nekje do konca druge svetovne vojne. Zdaj so pri nas z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah zaščitene vse prostoživeče ptice, razen tistih, ki po lovski zakonodaji sodijo med tako imenovano divjad.
V naši zgodovini najdemo kar nekaj tem, ki niso prijetne in med takimi je tudi lov na ptice, ki ga je raziskovala etnologinja in sociologinja kulture doktorica Mojca Tercelj Otorepec. Že v svoji diplomski nalogi se je lotila zgodb iz okolja, v katerem je živela, najprej trnovskih solataric, prek njih pa je prišla do trnovskih tičarjev. Ti so ptice lovili za hišne ljubljenčke, ki so jih prodali ali imeli doma, pa tudi za hrano. Veljale so kot postna jed, ob žabah in ribah so bile dovoljene tudi ptice in ne le, da si jih lahko kupil na trgu, ponujali so jih tudi v nekaterih ljubljanskih gostilnah. Kakšna bi bila takratna cena ptic, preračunana v evre, je težko reči, a za primerjavo, med leti 1935 in 1940 je ptičar za oskubljeno cipo zaslužil en dinar, štruca kruha je stala 2 dinarja. Najdražje so bile ptice pevke iz skupine mehkokljunov, na primer slavec, škrjanček in taščica, zanje so kupci odšteli 50 dinarjev. To so bili časi, ko so si na vse možne načine pomagali, da so si izboljšali življenjske razmere. Čeprav je bil že leta 1870 izdan razglas o varstvu ptičev, ki lova sicer ni v celoti prepovedal, leta 1910 pa so prepovedali lov na tiste ptice, ki so bile koristne v poljedelstvu, pa je lov na ptice obstajal nekje do konca druge svetovne vojne. Zdaj so pri nas z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah zaščitene vse prostoživeče ptice, razen tistih, ki po lovski zakonodaji sodijo med tako imenovano divjad.
Slovenija velja za zibelko krasoslovne znanosti v širšem pomenu besede. Kako tudi ne, saj imamo skupaj približno 11 500 jam. Čeprav niso vse krasotice, pa je prav vsaka na svoj način posebna. Za vasjo Gornji Ig, ob poti proti Krimu, je Velika Pasica, dolga le 125 metrov. Ljudje so zahajali vanjo že sredi 19. stoletja. O tem pričajo od bakel ožgane stene, podpisi obiskovalcev in odbiti kapniki. A ne glede na to je jama z biološkega stališča izjemno bogata in posebnost v svetovnem merilu. Ne samo da je bil v njej najden drugi jamski hrošč na svetu, do zdaj je bilo ob pomoči primerkov iz jame opisanih 12 novih jamskih vrst. To pomeni, da je bila odkrita ena vrsta na vsakih 10 metrov rovov – glede tega je jama zagotovo prva na svetu. Po številu jamskih vrst je uvrščena na 9. mesto na svetovni lestvici. Precej zaslug za to ima tudi prof. dr. Anton Brancelj, raziskovalec na nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani in predavatelj na univerzi v Novi Gorici. Nekaj let je raziskoval drobne rakce, ki živijo v jamskem stropu. Življenje teh in preostalih jamskih prebivalcev je opisal tudi v knjigi Jama Velika Pasica – zgodovina, okolje in življenje v njej.
Slovenija velja za zibelko krasoslovne znanosti v širšem pomenu besede. Kako tudi ne, saj imamo skupaj približno 11 500 jam. Čeprav niso vse krasotice, pa je prav vsaka na svoj način posebna. Za vasjo Gornji Ig, ob poti proti Krimu, je Velika Pasica, dolga le 125 metrov. Ljudje so zahajali vanjo že sredi 19. stoletja. O tem pričajo od bakel ožgane stene, podpisi obiskovalcev in odbiti kapniki. A ne glede na to je jama z biološkega stališča izjemno bogata in posebnost v svetovnem merilu. Ne samo da je bil v njej najden drugi jamski hrošč na svetu, do zdaj je bilo ob pomoči primerkov iz jame opisanih 12 novih jamskih vrst. To pomeni, da je bila odkrita ena vrsta na vsakih 10 metrov rovov – glede tega je jama zagotovo prva na svetu. Po številu jamskih vrst je uvrščena na 9. mesto na svetovni lestvici. Precej zaslug za to ima tudi prof. dr. Anton Brancelj, raziskovalec na nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani in predavatelj na univerzi v Novi Gorici. Nekaj let je raziskoval drobne rakce, ki živijo v jamskem stropu. Življenje teh in preostalih jamskih prebivalcev je opisal tudi v knjigi Jama Velika Pasica – zgodovina, okolje in življenje v njej.
Legenda pravi, da je pred več tisoč leti nekje v Aziji človek ujel sokola. Da bi spoznal duha te divje ptice, ga je hranil in udomačil, potem pa izpustil. Potem ko je ptica odletela, je ujela plen in ga delila s človekom. Čeprav gre za legendo, dokazi kažejo, da umetnost sokolarstva, res izvira iz Azije. Dejavnost, ki je bila v zgodovini povezana predvsem z lovom, je danes ponekod postala prestiž in nacionalna strast. Na primer, letalska družba Združenih arabskih emiratov je edina na svetu, ki dovoljuje prevoz sokolov na potniških sedežih. Tudi Slovenija ima na tem področju dolgo, več kot 800-letno tradicijo. Zapisi kažejo, da je sokolarstvo na Loškem obstajalo že v začetku 13. stoletja. Nekaj posameznikov ga še ohranja, vendar danes ne gre več toliko za lov s sokoli kot za ohranjanje in opazovanje teh ptic. Eden od sokolarjev je tudi veterinar, predsednik sokolarskega društva gorenjske regije Roman Savič, ki ima trenutno doma 8 sokolov selcev. Te ptice so zaradi svoje hitrosti pri spuščanju z višin – dosežejo celo do 350 kilometrov na uro – znane kot najhitrejše na svetu. Sokolarstvo pa ima tudi svoj svetovni dan, in sicer 16. november, ko je bilo to vpisano na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.
Legenda pravi, da je pred več tisoč leti nekje v Aziji človek ujel sokola. Da bi spoznal duha te divje ptice, ga je hranil in udomačil, potem pa izpustil. Potem ko je ptica odletela, je ujela plen in ga delila s človekom. Čeprav gre za legendo, dokazi kažejo, da umetnost sokolarstva, res izvira iz Azije. Dejavnost, ki je bila v zgodovini povezana predvsem z lovom, je danes ponekod postala prestiž in nacionalna strast. Na primer, letalska družba Združenih arabskih emiratov je edina na svetu, ki dovoljuje prevoz sokolov na potniških sedežih. Tudi Slovenija ima na tem področju dolgo, več kot 800-letno tradicijo. Zapisi kažejo, da je sokolarstvo na Loškem obstajalo že v začetku 13. stoletja. Nekaj posameznikov ga še ohranja, vendar danes ne gre več toliko za lov s sokoli kot za ohranjanje in opazovanje teh ptic. Eden od sokolarjev je tudi veterinar, predsednik sokolarskega društva gorenjske regije Roman Savič, ki ima trenutno doma 8 sokolov selcev. Te ptice so zaradi svoje hitrosti pri spuščanju z višin – dosežejo celo do 350 kilometrov na uro – znane kot najhitrejše na svetu. Sokolarstvo pa ima tudi svoj svetovni dan, in sicer 16. november, ko je bilo to vpisano na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.
Na prehodu iz jeseni v zimo iz omar izbrskamo pletene puloverje in toplejša oblačila. Nekateri lastniki psov naredijo enako, kupijo nove kose ali po spletu naročijo oblačila za pse.
Na prehodu iz jeseni v zimo iz omar izbrskamo pletene puloverje in toplejša oblačila. Nekateri lastniki psov naredijo enako, kupijo nove kose ali po spletu naročijo oblačila za pse.
A smo malo čudni, mi, jagri, da brskamo po medvedjih iztrebkih” nam je dejal eden izmed njih. Ampak prav lovci najdejo največ iztrebkov, saj jih zaradi terenskega dela tudi najbolje poznajo. 5. septembra se je pri nas začela akcija zbiranja medvedjih iztrebkov za oceno števila medvedov s pomočjo genetike, ki poteka v okviru projekta LIFE DINALP BEAR. Podobno akcijo so izvedli leta 2007 in ocenili, da je pri nas približno 450 medvedov. A ker se živali gibljejo tudi čez mejo, letošnja akcija poteka čez mejo, na celotnem območju medveda. Gre za območje dveh milijonov hektarjev – milijon 300 tisoč hektarjev na Hrvaškem in 600 tisoč pri nas, akcija pa je edina taka na svetu. Šele ko se bo zbiranje vzorcev medvedjih iztrebkov končalo, bo na vrsti genska analiza in upajo, da bodo rezultati o številu medvedov pri nas in na Hrvaškem znani junija prihodnje leto.
A smo malo čudni, mi, jagri, da brskamo po medvedjih iztrebkih” nam je dejal eden izmed njih. Ampak prav lovci najdejo največ iztrebkov, saj jih zaradi terenskega dela tudi najbolje poznajo. 5. septembra se je pri nas začela akcija zbiranja medvedjih iztrebkov za oceno števila medvedov s pomočjo genetike, ki poteka v okviru projekta LIFE DINALP BEAR. Podobno akcijo so izvedli leta 2007 in ocenili, da je pri nas približno 450 medvedov. A ker se živali gibljejo tudi čez mejo, letošnja akcija poteka čez mejo, na celotnem območju medveda. Gre za območje dveh milijonov hektarjev – milijon 300 tisoč hektarjev na Hrvaškem in 600 tisoč pri nas, akcija pa je edina taka na svetu. Šele ko se bo zbiranje vzorcev medvedjih iztrebkov končalo, bo na vrsti genska analiza in upajo, da bodo rezultati o številu medvedov pri nas in na Hrvaškem znani junija prihodnje leto.
V grščini njeno ime pomeni ljubiteljica rose s temnim trebuhom. A temno obarvan zadek imajo samo samčki, pri katerih je zanimivo to, da tisti, ki jih samička pri paritvi zavrne, pogosteje pijejo alkoholno raztopino od onih, ki niso bili zavrnjeni. In prav zato, ker se hranijo s kvasovkami, ki nastanejo ob fermentaciji sadja, so dobile ime vinske mušice. Slišimo tudi ime sadne, ki je kalk iz angleščine, njihovo prevedeno ime iz nemščine pa pomeni kisova mušica.
V grščini njeno ime pomeni ljubiteljica rose s temnim trebuhom. A temno obarvan zadek imajo samo samčki, pri katerih je zanimivo to, da tisti, ki jih samička pri paritvi zavrne, pogosteje pijejo alkoholno raztopino od onih, ki niso bili zavrnjeni. In prav zato, ker se hranijo s kvasovkami, ki nastanejo ob fermentaciji sadja, so dobile ime vinske mušice. Slišimo tudi ime sadne, ki je kalk iz angleščine, njihovo prevedeno ime iz nemščine pa pomeni kisova mušica.
Prav jesen je tisti čas, ko jih je največ in čeprav so, tako kot številne druge žuželke, marsikomu nadležne, pa je vinska mušica še vedno eden od najpomembnejših modelov ne samo v genetiki, pač pa tudi v humani medicini, razvojni biologiji in nevrobiologiji.
Prav jesen je tisti čas, ko jih je največ in čeprav so, tako kot številne druge žuželke, marsikomu nadležne, pa je vinska mušica še vedno eden od najpomembnejših modelov ne samo v genetiki, pač pa tudi v humani medicini, razvojni biologiji in nevrobiologiji.
Po prvi svetovni vojni so na letovanje v Portorož vabili tudi z oglaševanjem, da tam ni komarjev. Kako je bilo zares, ne vemo, pa tudi o komarjih takrat verjetno niso prav veliko verjetno niso vedeli. Prve raziskave o teh dvokrilcih je pri nas naredila dr. Danica Tovornik z Inštituta za varovanje zdravja v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Potem raziskav ni bilo več, vse do zadnjih let, ko se je komarjem posvetila biologinja Katja Kalan, raziskovalka na Inštitutu za biodiverzitetne študije v Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem. Vseh vrst na svetu je približno 3500, v Evropi jih živi 120, pri nas pa 28. Med njimi sta tudi invazivni vrsti, tigrasti in japonski komar, ki sta se po svetu razširili ob pomoči avtomobilskih pnevmatik in sta precej nadležnejši od drugih. Čeprav so komarji za marsikoga le golazen, pa so tudi pomemben del ekosistema. Če ne verjamete, poslušajte Noetovo bando. Katja Kalan letos spet raziskuje razširjenost komarjev, predvsem tigrastega. Če ga najdete, prosi, ji to sporočite na elektronski naslov tigrasti.komarji@gmail.com. Najbolj jo zanimajo podatki iz dolenjske, štajerske in gorenjske regije.
Po prvi svetovni vojni so na letovanje v Portorož vabili tudi z oglaševanjem, da tam ni komarjev. Kako je bilo zares, ne vemo, pa tudi o komarjih takrat verjetno niso prav veliko verjetno niso vedeli. Prve raziskave o teh dvokrilcih je pri nas naredila dr. Danica Tovornik z Inštituta za varovanje zdravja v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Potem raziskav ni bilo več, vse do zadnjih let, ko se je komarjem posvetila biologinja Katja Kalan, raziskovalka na Inštitutu za biodiverzitetne študije v Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem. Vseh vrst na svetu je približno 3500, v Evropi jih živi 120, pri nas pa 28. Med njimi sta tudi invazivni vrsti, tigrasti in japonski komar, ki sta se po svetu razširili ob pomoči avtomobilskih pnevmatik in sta precej nadležnejši od drugih. Čeprav so komarji za marsikoga le golazen, pa so tudi pomemben del ekosistema. Če ne verjamete, poslušajte Noetovo bando. Katja Kalan letos spet raziskuje razširjenost komarjev, predvsem tigrastega. Če ga najdete, prosi, ji to sporočite na elektronski naslov tigrasti.komarji@gmail.com. Najbolj jo zanimajo podatki iz dolenjske, štajerske in gorenjske regije.
Trenutno jih je na svetu približno 600 vrst. A ker prav zdaj nekje na območju Avstralije raziskujejo obširno skupino, v kateri morda odkrijejo tudi take, ki imajo rade meso, se bo število vrst mesojedk mogoče zvišalo. Približno 10 oziroma 15 odstotkov vseh znanih pa smo našli v Trzinu. Jure Slatner je najbrž eden redkih, če ne kar edini pri nas, ki se ukvarja z mesojedimi rastlinami. Ni zbiralec, pač pa je njegov rastlinjak nekakšna podružnica botaničnega vrta, namenjena preučevanju. Z mesojedkami se je začel ukvarjati pred 20-imi leti, ko se je preselil v Trzin in blizu hiše našel tudi rastišča slovenskih predstavnic – vseh je pri nas kar 10 vrst. Sicer so tudi te posebne, pa vendar ne tako kot vrčnica iz Indonezije, ki ima tako velik vrček, da se vanj lahko ujame celo podgana. Med požrešnice, ki se hranijo z mesom, pa niso mesene, gre tokrat Noetova banda.
Trenutno jih je na svetu približno 600 vrst. A ker prav zdaj nekje na območju Avstralije raziskujejo obširno skupino, v kateri morda odkrijejo tudi take, ki imajo rade meso, se bo število vrst mesojedk mogoče zvišalo. Približno 10 oziroma 15 odstotkov vseh znanih pa smo našli v Trzinu. Jure Slatner je najbrž eden redkih, če ne kar edini pri nas, ki se ukvarja z mesojedimi rastlinami. Ni zbiralec, pač pa je njegov rastlinjak nekakšna podružnica botaničnega vrta, namenjena preučevanju. Z mesojedkami se je začel ukvarjati pred 20-imi leti, ko se je preselil v Trzin in blizu hiše našel tudi rastišča slovenskih predstavnic – vseh je pri nas kar 10 vrst. Sicer so tudi te posebne, pa vendar ne tako kot vrčnica iz Indonezije, ki ima tako velik vrček, da se vanj lahko ujame celo podgana. Med požrešnice, ki se hranijo z mesom, pa niso mesene, gre tokrat Noetova banda.
Človek prespi tretjino svojega življenja, mačke menda 70 odstotkov. Kaj pa druge živali? Bryson Voirin je raziskovalec na inštitutu Maxa Plancka v Nemčiji, a vseeno gre večkrat domov na Florido, od tam pa v Panamo, v kateri preučuje spalne navade lenivcev in drugih živali v naravi. Spanje je znanstvenike od nekdaj zanimalo, tudi spanje živali, vseeno pa je doktor Voirin prvi, ki ga raziskuje zunaj, v naravi, ne v laboratoriju. Vse vrste, kar so jih preučevali do zdaj, imajo sposobnost spanja. Črvi, molji, žuželke, ljudje kiti, orangutani. Najzanimivejše pa je, da ne vemo natančno, kaj je poglavitni namen spanja. Kako in koliko spijo živali, nas bo zanimalo v tokratni Noetovi bandi in ob tem ne bomo zaspali.
Človek prespi tretjino svojega življenja, mačke menda 70 odstotkov. Kaj pa druge živali? Bryson Voirin je raziskovalec na inštitutu Maxa Plancka v Nemčiji, a vseeno gre večkrat domov na Florido, od tam pa v Panamo, v kateri preučuje spalne navade lenivcev in drugih živali v naravi. Spanje je znanstvenike od nekdaj zanimalo, tudi spanje živali, vseeno pa je doktor Voirin prvi, ki ga raziskuje zunaj, v naravi, ne v laboratoriju. Vse vrste, kar so jih preučevali do zdaj, imajo sposobnost spanja. Črvi, molji, žuželke, ljudje kiti, orangutani. Najzanimivejše pa je, da ne vemo natančno, kaj je poglavitni namen spanja. Kako in koliko spijo živali, nas bo zanimalo v tokratni Noetovi bandi in ob tem ne bomo zaspali.
Družinski dan s hišnimi ljubljenci so poimenovali dogodek, ki je bil prejšnjo sredo organiziran ob gimnaziji in veterinarski šoli Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana. Zato, da so svoje aktivnosti in znanje predstavili dijaki, ki se učijo tudi v prvi šolski veterinarski ambulanti pri nas, in da so se na koncu koncev med seboj družili tudi lastniki različnih hišnih živali. Ne, to niso samo psi. So tudi podgane, kače, legvani. Na kaj vse niti ne pomislimo, ko govorimo o hišnih ljubljenčkih? O tem tokrat dijaki BIC-a v Noetovi bandi.
Družinski dan s hišnimi ljubljenci so poimenovali dogodek, ki je bil prejšnjo sredo organiziran ob gimnaziji in veterinarski šoli Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana. Zato, da so svoje aktivnosti in znanje predstavili dijaki, ki se učijo tudi v prvi šolski veterinarski ambulanti pri nas, in da so se na koncu koncev med seboj družili tudi lastniki različnih hišnih živali. Ne, to niso samo psi. So tudi podgane, kače, legvani. Na kaj vse niti ne pomislimo, ko govorimo o hišnih ljubljenčkih? O tem tokrat dijaki BIC-a v Noetovi bandi.
Odkar pluje človek, plujejo tudi živali. Mačke so po palubah lovile podgane, veliko mornarjev pa je prisegalo tudi na njihove napovedi neviht. Psi pa so bili pogosto najboljši prijatelji pomorščakov na dolgih plovbah. Na ladjah so plule tudi številne druge živali, od konjev in koz do ruskih medvedov. Zgodbe o živalskih pomorščakih bo z Noetovo bando delila Patricia Sullivan, ustanoviteljica Muzeja pomorskih domačih živali.
Odkar pluje človek, plujejo tudi živali. Mačke so po palubah lovile podgane, veliko mornarjev pa je prisegalo tudi na njihove napovedi neviht. Psi pa so bili pogosto najboljši prijatelji pomorščakov na dolgih plovbah. Na ladjah so plule tudi številne druge živali, od konjev in koz do ruskih medvedov. Zgodbe o živalskih pomorščakih bo z Noetovo bando delila Patricia Sullivan, ustanoviteljica Muzeja pomorskih domačih živali.
Vedno več je ljudi, ki se ukvarjajo tudi s čmrlji. V Noetovi bandi pogovor z Danilom Bevkom.
Vedno več je ljudi, ki se ukvarjajo tudi s čmrlji. V Noetovi bandi pogovor z Danilom Bevkom.
Noetova banda je bila namenjena podganam: večjim, škodljivim glodavcem z zelo dolgim repom. Tako podgane označujejo slovarji. V organizaciji APOPO bi tej predstavitvi dodali še mnoge druge, večinoma prezrte lastnosti podgan. Njihova inteligenca, hitra učljivost in odličen voh, pa so tiste, zaradi katerih so te živali heroji organizacije APOPO, saj z njihovo pomočjo odkrivajo mine in tuberkulozo. Kako podganam to uspe je razkrila Noetova banda.
Noetova banda je bila namenjena podganam: večjim, škodljivim glodavcem z zelo dolgim repom. Tako podgane označujejo slovarji. V organizaciji APOPO bi tej predstavitvi dodali še mnoge druge, večinoma prezrte lastnosti podgan. Njihova inteligenca, hitra učljivost in odličen voh, pa so tiste, zaradi katerih so te živali heroji organizacije APOPO, saj z njihovo pomočjo odkrivajo mine in tuberkulozo. Kako podganam to uspe je razkrila Noetova banda.
Od kod pridejo telički? Seveda od krave in bika. A biki v zadevo niso vedno neposredno vpleteni. V Franciji si rejci pri iskanju najboljšega za svoje krave, oziroma pri iskanju njegovega semena, pomagajo s spletno stranjo trouverlebontaureau.com (najdi dobrega bika). Pri nas take spletne strani sicer ni, vseeno pa ima bikovska elita vsako leto svoj katalog. Že pred drugo svetovno vojno so pri nas začeli pridobivati seme bikov za umetno osemenjevanje krav. Namen je bil izboljšati populacijo in preprečiti širjenje kužnih bolezni. Osemenjevalni center Preska je star že več kot 50 let. Tam imajo približno 50 tistih najboljših bikov, ki pa verjetno oskrbujejo veliko več krav. Zato morajo ostati v dobri kondiciji in ne smejo postati zamaščeni, da ne izgubijo volje. O tem, kako poskočni so slovenski biki, v oddaji Noetova banda.
Od kod pridejo telički? Seveda od krave in bika. A biki v zadevo niso vedno neposredno vpleteni. V Franciji si rejci pri iskanju najboljšega za svoje krave, oziroma pri iskanju njegovega semena, pomagajo s spletno stranjo trouverlebontaureau.com (najdi dobrega bika). Pri nas take spletne strani sicer ni, vseeno pa ima bikovska elita vsako leto svoj katalog. Že pred drugo svetovno vojno so pri nas začeli pridobivati seme bikov za umetno osemenjevanje krav. Namen je bil izboljšati populacijo in preprečiti širjenje kužnih bolezni. Osemenjevalni center Preska je star že več kot 50 let. Tam imajo približno 50 tistih najboljših bikov, ki pa verjetno oskrbujejo veliko več krav. Zato morajo ostati v dobri kondiciji in ne smejo postati zamaščeni, da ne izgubijo volje. O tem, kako poskočni so slovenski biki, v oddaji Noetova banda.
Svet živali je tudi svet, iz katerega se lahko naučimo marsikaj. In nekateri človeški arhitekti se že dolga leta navdušujejo nad malimi arhitekti v živalskem svetu. Kako lahko termiti, ki ne sodijo ravno med najinteligentnejša bitja, so veliki le nekaj milimetrov in povečini slepi, zgradijo tako velike in kompleksne strukture? In kakšen bi bil most, narejen iz pajkovih svil? Pajki namreč za svojo mrežo lahko izdelajo kar pet različnih vrst svile. Na Škotskem, v Glasgowu, smo poiskali profesorja, ki se že leta ukvarja prav z živalsko arhitekturo. Mike Hansell ob pajkih omeni tudi glodavce iz puščav južne Afrike, ki živijo v brlogu z več sto vhodi. Povedal nam bo tudi, zakaj noben drug vretenčar razen ljudi ne gradi pasti in zakaj človeku podobne opice tako slabo zgradijo svoja gnezda.
Svet živali je tudi svet, iz katerega se lahko naučimo marsikaj. In nekateri človeški arhitekti se že dolga leta navdušujejo nad malimi arhitekti v živalskem svetu. Kako lahko termiti, ki ne sodijo ravno med najinteligentnejša bitja, so veliki le nekaj milimetrov in povečini slepi, zgradijo tako velike in kompleksne strukture? In kakšen bi bil most, narejen iz pajkovih svil? Pajki namreč za svojo mrežo lahko izdelajo kar pet različnih vrst svile. Na Škotskem, v Glasgowu, smo poiskali profesorja, ki se že leta ukvarja prav z živalsko arhitekturo. Mike Hansell ob pajkih omeni tudi glodavce iz puščav južne Afrike, ki živijo v brlogu z več sto vhodi. Povedal nam bo tudi, zakaj noben drug vretenčar razen ljudi ne gradi pasti in zakaj človeku podobne opice tako slabo zgradijo svoja gnezda.
Prirodoslovni muzeji so namenjeni tudi hrambi primerkov živali, a nekatere je precej lažje ohranjati kot druge. Tak primer so metulji. Že fosilnih ostankov metuljev je dokaj malo, saj se je zaradi mehkega telesa ohranilo le malo primerkov. Posebno mesto jim namenijo tudi v muzejskih depojih, da jih ne pojedo muzejniki ali molji. Devetnajsto stoletje je bilo zlato obdobje raziskovanj in odprav v neznane predele sveta, iz katerih so številni zbiratelji prinesli tudi primerke tropskih metuljev. Eden pomembnejših zbirateljev je bil lord Lionel Walter Rothschild, čigar zbirka metuljev je obsegala 2.250.000 primerkov metuljev z vsega sveta. Prav posebej pisano zbirko metuljev imamo tudi pri nas v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Ogledate si jo lahko vse do 20. maja letos.
Prirodoslovni muzeji so namenjeni tudi hrambi primerkov živali, a nekatere je precej lažje ohranjati kot druge. Tak primer so metulji. Že fosilnih ostankov metuljev je dokaj malo, saj se je zaradi mehkega telesa ohranilo le malo primerkov. Posebno mesto jim namenijo tudi v muzejskih depojih, da jih ne pojedo muzejniki ali molji. Devetnajsto stoletje je bilo zlato obdobje raziskovanj in odprav v neznane predele sveta, iz katerih so številni zbiratelji prinesli tudi primerke tropskih metuljev. Eden pomembnejših zbirateljev je bil lord Lionel Walter Rothschild, čigar zbirka metuljev je obsegala 2.250.000 primerkov metuljev z vsega sveta. Prav posebej pisano zbirko metuljev imamo tudi pri nas v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Ogledate si jo lahko vse do 20. maja letos.
Ocene so različne, po nekaterih pa naj bi bilo na svetu od 12 pa vse do 100 milijonov živalskih vrst. A dejstvo je, da ne glede na njihovo število jih bo velika večina izumrla, preden bomo sploh vedeli za njihov obstoj. Zato se znanstveniki na različnih koncih sveta ukvarjajo s prav posebnimi bankami, v katere shranjujejo DNK vsaj za zdaj znanih vrst. Rusi so projekt univerze v Moskvi poimenovali kar Noetova barka. Najbolj znani “zamrznjeni živalski vrt” imajo v San Diegu, znana pa je tudi britanska Zamrznjena barka, Frozen ark. Trenutno imajo tam približno 48 000 vzorcev DNK, 5500 jih pripada bolj ali manj ogroženim vrstam. Pobudnik projekta, ki so ga začeli pred desetimi leti, je bil profesor evolucijske genetike Bryan Clark, zgodovina zamrznjene barke pa je povezana s polži z otokov francoske Polinezije. Več nam bo povedala žena pokojnega profesorja Clarka, Ann Clarke.
Ocene so različne, po nekaterih pa naj bi bilo na svetu od 12 pa vse do 100 milijonov živalskih vrst. A dejstvo je, da ne glede na njihovo število jih bo velika večina izumrla, preden bomo sploh vedeli za njihov obstoj. Zato se znanstveniki na različnih koncih sveta ukvarjajo s prav posebnimi bankami, v katere shranjujejo DNK vsaj za zdaj znanih vrst. Rusi so projekt univerze v Moskvi poimenovali kar Noetova barka. Najbolj znani “zamrznjeni živalski vrt” imajo v San Diegu, znana pa je tudi britanska Zamrznjena barka, Frozen ark. Trenutno imajo tam približno 48 000 vzorcev DNK, 5500 jih pripada bolj ali manj ogroženim vrstam. Pobudnik projekta, ki so ga začeli pred desetimi leti, je bil profesor evolucijske genetike Bryan Clark, zgodovina zamrznjene barke pa je povezana s polži z otokov francoske Polinezije. Več nam bo povedala žena pokojnega profesorja Clarka, Ann Clarke.
kozi zgodovino je človek razvil različne odnose do živali. Tudi simbolnega, pri katerem je bila žival znak pomembnih kolektivnih idej: političnih, magijskih, religioznih. V folklori in literaturi, še posebej pa v šegah in navadah ljudi lahko odkrivamo različna srečevanja med ljudmi in živalmi. Tako se v folklori ne samo pri nas, ampak tudi drugod, zelo pogosto pojavlja ptica. Lahko je svarilka, prerokinja, spremljevalka, pa tudi znanilka nečesa slabega. Ob pticah so pogoste živali še lisica, medved, volk, jelen. Prav posebno mesto pa ima v vseh kulturah kača, kot večno prerajanje iz smrti v življenje, uroboros, ali kot nekaj slabega. Še več nam je o živalski simboliki povedala doktorica Marjetka Golež Kaučič, predstojnica Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, ki že vse od leta 1999 sistematično raziskuje vlogo živali v razmerju do ljudi in nasprotno v ljudski folklori, pesmih in pripovedih.
kozi zgodovino je človek razvil različne odnose do živali. Tudi simbolnega, pri katerem je bila žival znak pomembnih kolektivnih idej: političnih, magijskih, religioznih. V folklori in literaturi, še posebej pa v šegah in navadah ljudi lahko odkrivamo različna srečevanja med ljudmi in živalmi. Tako se v folklori ne samo pri nas, ampak tudi drugod, zelo pogosto pojavlja ptica. Lahko je svarilka, prerokinja, spremljevalka, pa tudi znanilka nečesa slabega. Ob pticah so pogoste živali še lisica, medved, volk, jelen. Prav posebno mesto pa ima v vseh kulturah kača, kot večno prerajanje iz smrti v življenje, uroboros, ali kot nekaj slabega. Še več nam je o živalski simboliki povedala doktorica Marjetka Golež Kaučič, predstojnica Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, ki že vse od leta 1999 sistematično raziskuje vlogo živali v razmerju do ljudi in nasprotno v ljudski folklori, pesmih in pripovedih.
Če ste z dežele in bo vaša krava naslednje dni ostala brez mleka, kure pa brez jajc, lahko krivdo pripišete tudi sosedu, ki je svojemu mulcu spet kupil petarde. Petarde niso prepovedane kar tako. Poleg tega, da lahko povzročijo hude poškodbe, so tudi vzrok za stres in strah pri živalih in za njihov pobeg. Pes, ki je pod stresom le 20 minut na dan, potrebuje dva do tri dni, da spet pride k sebi. In čeprav nekaterim petardam rečemo pasje bombice, se jim prav gotovo ne reče tako zato, ker bi bile psom všeč. Zato v dneh, ko je zunaj kot na fronti, velja nekaj nasvetov tudi za lastnike psov. Eden je zagotovo ta, da imejte na sprehodu psa vedno na povodcu s trdno zategnjeno ovratnico, na kateri naj bodo vedno napisani kontaktni podatki lastnika. Psom, ki so običajno zunaj, pa te dni le privoščite bivanje v hiši. In kako na vprašanje Petarde odgovori Noetova banda? NE HVALA!
Če ste z dežele in bo vaša krava naslednje dni ostala brez mleka, kure pa brez jajc, lahko krivdo pripišete tudi sosedu, ki je svojemu mulcu spet kupil petarde. Petarde niso prepovedane kar tako. Poleg tega, da lahko povzročijo hude poškodbe, so tudi vzrok za stres in strah pri živalih in za njihov pobeg. Pes, ki je pod stresom le 20 minut na dan, potrebuje dva do tri dni, da spet pride k sebi. In čeprav nekaterim petardam rečemo pasje bombice, se jim prav gotovo ne reče tako zato, ker bi bile psom všeč. Zato v dneh, ko je zunaj kot na fronti, velja nekaj nasvetov tudi za lastnike psov. Eden je zagotovo ta, da imejte na sprehodu psa vedno na povodcu s trdno zategnjeno ovratnico, na kateri naj bodo vedno napisani kontaktni podatki lastnika. Psom, ki so običajno zunaj, pa te dni le privoščite bivanje v hiši. In kako na vprašanje Petarde odgovori Noetova banda? NE HVALA!
Na Gorenjskem se je ne prav dolgo nazaj začela zgodba o prvem zatočišču za rejne živali pri nas. Začelo se je s kokoško Koki, zdaj pa je tam že 30 živalskih ambasadorjev, ki govorijo namesto tistih, ki jih zaprte za zidovi ne moremo videti in slišati. Vse živali so tja prišle na podoben način; kokoške so iz reje v kletkah, petelin Srečko je bil nagrada na vaški veselici. Kot pravi idejni vodja zatočišča Ksenija Vesenjak Kutlačić, želijo urediti miroljubni in rehabilitacijski center za rejne živali, zatočišče za nekatere poškodovane in odpisane živali, da jim dajo priložnost, da pokažejo, kaj pravzaprav rejne živali so. Živimo v časih, ko to, da otroci mislijo, da so krave vijolične barve, ni daleč od resničnosti. Otroci, ki pridejo tja, prvič vidijo purana, prvič stisnejo kokoš in zato želijo postaviti center, kjer bodo tudi kmečke živali obravnavne enakovredne kot hišni ljubljenčki. Zatočišče Koki je na začetku poti in ravno zdaj iščejo večje posestvo, ki bo lahko sprejelo večji obisk pa tudi več živali. No, če ga ne morete obiskati pa lahko žival posvojite na daljavo.
Na Gorenjskem se je ne prav dolgo nazaj začela zgodba o prvem zatočišču za rejne živali pri nas. Začelo se je s kokoško Koki, zdaj pa je tam že 30 živalskih ambasadorjev, ki govorijo namesto tistih, ki jih zaprte za zidovi ne moremo videti in slišati. Vse živali so tja prišle na podoben način; kokoške so iz reje v kletkah, petelin Srečko je bil nagrada na vaški veselici. Kot pravi idejni vodja zatočišča Ksenija Vesenjak Kutlačić, želijo urediti miroljubni in rehabilitacijski center za rejne živali, zatočišče za nekatere poškodovane in odpisane živali, da jim dajo priložnost, da pokažejo, kaj pravzaprav rejne živali so. Živimo v časih, ko to, da otroci mislijo, da so krave vijolične barve, ni daleč od resničnosti. Otroci, ki pridejo tja, prvič vidijo purana, prvič stisnejo kokoš in zato želijo postaviti center, kjer bodo tudi kmečke živali obravnavne enakovredne kot hišni ljubljenčki. Zatočišče Koki je na začetku poti in ravno zdaj iščejo večje posestvo, ki bo lahko sprejelo večji obisk pa tudi več živali. No, če ga ne morete obiskati pa lahko žival posvojite na daljavo.
Debelost ni le težava sodobnega človeka, ampak tudi njegovih hišnih ljubljenčkov. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v ZDA in Veliki Britaniji predebelih do 40 odstotkov psov in 35 odstotkov mačk, v Sloveniji pa točnih podatkov nimamo, vendar okvirne ocene kažejo, da ima preveliko telesno težo četrtina naših mačjih in pasjih spremljevalcev.
Debelost ni le težava sodobnega človeka, ampak tudi njegovih hišnih ljubljenčkov. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v ZDA in Veliki Britaniji predebelih do 40 odstotkov psov in 35 odstotkov mačk, v Sloveniji pa točnih podatkov nimamo, vendar okvirne ocene kažejo, da ima preveliko telesno težo četrtina naših mačjih in pasjih spremljevalcev.
Tudi pri nas imamo register kopitarjev. Poleg tega pa tudi register govedi, drobnice, prašičev in čebelnjakov, od leta 2008 pa še Centralni register psov. Zgodovina tega sega v obdobje po drugi svetovni vojni, ko je pri nas nekaj ljudi umrlo zaradi stekline. Takrat so predpisali obvezno cepljenje psov, ob tem pa začeli tudi zbiranje podatkov o njih. Trenutno naj bi bilo pri nas približno 200 000 psov, od tega več kot polovica mešancev. Najpogostejša pasja imena so Reks, Medo, Piki ter Pika, Tara in Luna.
Tudi pri nas imamo register kopitarjev. Poleg tega pa tudi register govedi, drobnice, prašičev in čebelnjakov, od leta 2008 pa še Centralni register psov. Zgodovina tega sega v obdobje po drugi svetovni vojni, ko je pri nas nekaj ljudi umrlo zaradi stekline. Takrat so predpisali obvezno cepljenje psov, ob tem pa začeli tudi zbiranje podatkov o njih. Trenutno naj bi bilo pri nas približno 200 000 psov, od tega več kot polovica mešancev. Najpogostejša pasja imena so Reks, Medo, Piki ter Pika, Tara in Luna.
Veliko društev se pri nas ukvarja z zanimivimi rečmi. Med njimi je zagotovo tudi Društvo za domače raziskave. Eden izmed njihovih projektov je tudi Živali 1914-1918. Ob pomoči različnih virov so že pred leti zbrali podatke o počlovečeni vlogi živali na svetovnih frontah, predvsem soški. Golobi niso bili samo pismonoše, imeli so tudi vlogo nekakšnih prvih dronov, ko so z navezanim fotoaparatom fotografirali bojišče. Kresničke so vojakom služile za luč, izkoriščali so sluh, vid in vonj psov, jezdni konji pa so bili lahko tudi živi ščit. Ob živalih, ki so veljale za heroje, pa na fronti ni manjkalo tudi škodljivcev, podgan, vran, bolh in uši. Vojaki na fronti so imeli celo poseben prostor lavzatorium, osuševalnico, v kateri so vsak dan sušili ušive obleke. Prva svetovna vojna je posegla tudi v biotope številnih živalskih vrst in jim grozila z izumrtjem. Tak primer je soška postrv. O vojni in živalih, udeleženih v njej, tokrat v oddaji Noetova banda.
Veliko društev se pri nas ukvarja z zanimivimi rečmi. Med njimi je zagotovo tudi Društvo za domače raziskave. Eden izmed njihovih projektov je tudi Živali 1914-1918. Ob pomoči različnih virov so že pred leti zbrali podatke o počlovečeni vlogi živali na svetovnih frontah, predvsem soški. Golobi niso bili samo pismonoše, imeli so tudi vlogo nekakšnih prvih dronov, ko so z navezanim fotoaparatom fotografirali bojišče. Kresničke so vojakom služile za luč, izkoriščali so sluh, vid in vonj psov, jezdni konji pa so bili lahko tudi živi ščit. Ob živalih, ki so veljale za heroje, pa na fronti ni manjkalo tudi škodljivcev, podgan, vran, bolh in uši. Vojaki na fronti so imeli celo poseben prostor lavzatorium, osuševalnico, v kateri so vsak dan sušili ušive obleke. Prva svetovna vojna je posegla tudi v biotope številnih živalskih vrst in jim grozila z izumrtjem. Tak primer je soška postrv. O vojni in živalih, udeleženih v njej, tokrat v oddaji Noetova banda.
Noetova banda gre na pot s Frančkom, prvo slovensko črno štorkljo, ki jo na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije spremljajo s pomočjo GPS telemetrije. Po uspešni gnezditvi v bližini reke Mure je Franček v začetku avgusta odletel proti Afriki. Kje je Franček danes, kam ga bo vodila pot in kakšni izzivi ga še čakajo, je povedala varstvena ornitologinja Katarina Denac.
Noetova banda gre na pot s Frančkom, prvo slovensko črno štorkljo, ki jo na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije spremljajo s pomočjo GPS telemetrije. Po uspešni gnezditvi v bližini reke Mure je Franček v začetku avgusta odletel proti Afriki. Kje je Franček danes, kam ga bo vodila pot in kakšni izzivi ga še čakajo, je povedala varstvena ornitologinja Katarina Denac.
Po morju plava kit, iz vode kaže…karkoli že kaže, bi bilo, vsaj ponekod bolje, da se niti ne prikaže. Čeprav že od leta 1986 nad komercialnim kitolovom velja moratorij, pa dovoljenega za znanstvene namene, vsaj na Japonskem, interpretirajo po svoje. Tam na nekaterih koncih sezono kitolova odprejo prav z razkosavanjem in uživanjem kitovine. Ponekod po svetu že obstajajo zavetišča za kite. V Avstraliji so pred dvema letoma ustanovili največji morski naravni park na svetu, tudi zaradi zaščite sinjega kita. Ta je s svojimi 30 metri in 160 tonami tudi največja žival na svetu. Pa ne samo kitolov, kite ogroža tudi onesnaženje morja ter trki z velikimi ladjami.
Po morju plava kit, iz vode kaže…karkoli že kaže, bi bilo, vsaj ponekod bolje, da se niti ne prikaže. Čeprav že od leta 1986 nad komercialnim kitolovom velja moratorij, pa dovoljenega za znanstvene namene, vsaj na Japonskem, interpretirajo po svoje. Tam na nekaterih koncih sezono kitolova odprejo prav z razkosavanjem in uživanjem kitovine. Ponekod po svetu že obstajajo zavetišča za kite. V Avstraliji so pred dvema letoma ustanovili največji morski naravni park na svetu, tudi zaradi zaščite sinjega kita. Ta je s svojimi 30 metri in 160 tonami tudi največja žival na svetu. Pa ne samo kitolov, kite ogroža tudi onesnaženje morja ter trki z velikimi ladjami.
Je žival in je priimek, a žival je pogostejša od priimka. Čeprav so pri nas invazije kobilic redke, pa so znani primeri iz začetka 20. stoletja, ko so na kraških pašnikih otroci skupaj z učitelji v organiziranih akcijah pobirali kobilice in teh je bilo za nekaj vagonov. Vrst na naših travnikih je približno 175, na svetu približno 30 000. 97 vrst in dve podvrsti sta v objektiv in v zvočno napravo ujela Stanislav Gomboc in Blaž Šegula, avtorja knjige Pojoče kobilice Slovenije. In če je za vas kobilica le tista skakajoča žival na travniku, boste v knjigi prebrali, da med kobilice sodijo tudi muren, čriček in celo bramor. Morda jih ne marate, ko priskakljajo v vašo bližino, dejstvo pa je, da če bi človek lahko skočil tako daleč in visoko, kot skoči kobilica, bi lahko preskočil hišo.
Je žival in je priimek, a žival je pogostejša od priimka. Čeprav so pri nas invazije kobilic redke, pa so znani primeri iz začetka 20. stoletja, ko so na kraških pašnikih otroci skupaj z učitelji v organiziranih akcijah pobirali kobilice in teh je bilo za nekaj vagonov. Vrst na naših travnikih je približno 175, na svetu približno 30 000. 97 vrst in dve podvrsti sta v objektiv in v zvočno napravo ujela Stanislav Gomboc in Blaž Šegula, avtorja knjige Pojoče kobilice Slovenije. In če je za vas kobilica le tista skakajoča žival na travniku, boste v knjigi prebrali, da med kobilice sodijo tudi muren, čriček in celo bramor. Morda jih ne marate, ko priskakljajo v vašo bližino, dejstvo pa je, da če bi človek lahko skočil tako daleč in visoko, kot skoči kobilica, bi lahko preskočil hišo.
Na cesti niso divji samo vozniki, vsake toliko nanje zaidejo tudi divje živali. Pravzaprav je statistika visoka. Pri nas vsak dan v povprečju več kot 20 osebkov srnjadi izgubi življenje na cestah in po velikosti države je Slovenija v vrhu tudi te lestvice. Pod kolesi pa se znajde tudi jelenjad, divji prašiči in včasih celo medved. Čeprav je Slovenija država, ki ima avtoceste ograjene, pa so tudi primeri, ko poročamo o živali, ki je zašla nanjo. Da bi bilo takih primerov čim manj, tudi pri nas ob ceste nameščajo odvračalna sredstva. Zvokovna, svetlobna in taka, ki živalim smrdijo, a vseeno se zgodi. In ko se, nikar s srno v prtljažnik, ker je prvič to kaznivo in drugič, ker so lahko posledice poznajo tudi na vašem zdravju. Prava številka je v takih primerih 112.
Na cesti niso divji samo vozniki, vsake toliko nanje zaidejo tudi divje živali. Pravzaprav je statistika visoka. Pri nas vsak dan v povprečju več kot 20 osebkov srnjadi izgubi življenje na cestah in po velikosti države je Slovenija v vrhu tudi te lestvice. Pod kolesi pa se znajde tudi jelenjad, divji prašiči in včasih celo medved. Čeprav je Slovenija država, ki ima avtoceste ograjene, pa so tudi primeri, ko poročamo o živali, ki je zašla nanjo. Da bi bilo takih primerov čim manj, tudi pri nas ob ceste nameščajo odvračalna sredstva. Zvokovna, svetlobna in taka, ki živalim smrdijo, a vseeno se zgodi. In ko se, nikar s srno v prtljažnik, ker je prvič to kaznivo in drugič, ker so lahko posledice poznajo tudi na vašem zdravju. Prava številka je v takih primerih 112.
Čeprav bomo govorili o ličarjih in lesarjih, ne bomo šli nazaj v srednjo šolo. Pač pa po informacije o tem, kaj so zalubniki oziroma podlubniki, h katerim sodi tudi lubadar. Pred letom 2003, ko je bilo leto izjemne suše, so od vojne dalje zaznali najhujši napad podlubnikov – posekanih je bilo 200 tisoč kubičnih metrov lesa. Od leta 2003 do 2005 pa je število zaradi napada lubadarja naraslo na 750 tisoč kubičnih metrov posekanega drevja. Hrošček – samček v les izvrta luknje, privabi samičke in te potem vrtajo naprej materinske rove in odlagajo svoja jajčeca. S tem drevesu prekinejo pretok hranilnih snovi in vode. In tako ti mali hroščki, ki so veliki od enega milimetra do osem milimetrov, uničijo velika drevesa. O zaščiti, aktualnih podatkih in tem, čemu služijo tiste črne škatle, ki so obešene po naših gozdovih, nam bo razložil Jošt Jakša, generalni direktor direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo na ministrstvu za kmetijstvo in okolje.
Čeprav bomo govorili o ličarjih in lesarjih, ne bomo šli nazaj v srednjo šolo. Pač pa po informacije o tem, kaj so zalubniki oziroma podlubniki, h katerim sodi tudi lubadar. Pred letom 2003, ko je bilo leto izjemne suše, so od vojne dalje zaznali najhujši napad podlubnikov – posekanih je bilo 200 tisoč kubičnih metrov lesa. Od leta 2003 do 2005 pa je število zaradi napada lubadarja naraslo na 750 tisoč kubičnih metrov posekanega drevja. Hrošček – samček v les izvrta luknje, privabi samičke in te potem vrtajo naprej materinske rove in odlagajo svoja jajčeca. S tem drevesu prekinejo pretok hranilnih snovi in vode. In tako ti mali hroščki, ki so veliki od enega milimetra do osem milimetrov, uničijo velika drevesa. O zaščiti, aktualnih podatkih in tem, čemu služijo tiste črne škatle, ki so obešene po naših gozdovih, nam bo razložil Jošt Jakša, generalni direktor direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo na ministrstvu za kmetijstvo in okolje.
V zgodovini zračnega prometa najdemo različne vzroke za zasilne pristanke letal. Od preveč popitih kozarcev in posledično opitih potnikov do udarca strele v letalo. Razlog za pristanek pa so včasih tudi živali. V Avstraliji so imeli primer, ko je morala letalska družba odpovedati let, potem ko so tik pred vzletom na letalu v omarici z zdravniškimi pripomočki odkrili pet mladih podgan. No, taki dogodki so redki, pogostejši so tisti z pticami. Znan je primer, ko je moral pilot pristati na reki Hudson, ker se je jata gosi zapletla v motorje letala. Čeprav o letališčih večinoma razmišljamo predvsem kot o krajih, od koder gremo in kamor priletimo, pa so to tudi naravni življenjski prostor mnogim pticam. Največ trkov se zgodi prav ob pristajanju in vzletanju in zato imajo na letališčih prav posebne službe, ki skrbijo za ta problem. Kako se s tem spopada brniška služba za upravljanje in nadzor letališča, tokrat v Noetovi bandi.
V zgodovini zračnega prometa najdemo različne vzroke za zasilne pristanke letal. Od preveč popitih kozarcev in posledično opitih potnikov do udarca strele v letalo. Razlog za pristanek pa so včasih tudi živali. V Avstraliji so imeli primer, ko je morala letalska družba odpovedati let, potem ko so tik pred vzletom na letalu v omarici z zdravniškimi pripomočki odkrili pet mladih podgan. No, taki dogodki so redki, pogostejši so tisti z pticami. Znan je primer, ko je moral pilot pristati na reki Hudson, ker se je jata gosi zapletla v motorje letala. Čeprav o letališčih večinoma razmišljamo predvsem kot o krajih, od koder gremo in kamor priletimo, pa so to tudi naravni življenjski prostor mnogim pticam. Največ trkov se zgodi prav ob pristajanju in vzletanju in zato imajo na letališčih prav posebne službe, ki skrbijo za ta problem. Kako se s tem spopada brniška služba za upravljanje in nadzor letališča, tokrat v Noetovi bandi.
Rusija je pred časom v vesolje poleg miši in gekonov poslala tudi 20 polžev. Orjaški afriški polži pa so postali uspešnica med hišnimi ljubljenčki na Hrvaškem, prvi vzgojitelj je prve nabavil prav v Sloveniji. Polže in školjke z vsega sveta zbira biolog Jan Simič. Najprej jih je začel nabirati na obalah slovenskega in Jadranskega morja potem še zbirati in rezultat 25-letnega nabiralništva si lahko ogledate v na novo odprtem muzeju. Muzej Čarobni svet školjk v Piranu je izjemen in edinstven. Ima približno 4000 primerkov školjk in polžev vseh morij in celin sveta. Čeprav je 99 odstotkov vrst izumrlo, naj bi jih bilo danes nekje 200 000 vrst mehkužcev. Kot pravi Jan Simič: »Kakšni morski psi, ali levi - polži in školjke so šele zanimivi!« Med njimi najdemo prave predatorje s sulicami, pa polže, ki so bili nekdaj celo plačilno sredstvo. Vse to in še veliko več v piranskem muzeju Čarobni svet školjk.
Rusija je pred časom v vesolje poleg miši in gekonov poslala tudi 20 polžev. Orjaški afriški polži pa so postali uspešnica med hišnimi ljubljenčki na Hrvaškem, prvi vzgojitelj je prve nabavil prav v Sloveniji. Polže in školjke z vsega sveta zbira biolog Jan Simič. Najprej jih je začel nabirati na obalah slovenskega in Jadranskega morja potem še zbirati in rezultat 25-letnega nabiralništva si lahko ogledate v na novo odprtem muzeju. Muzej Čarobni svet školjk v Piranu je izjemen in edinstven. Ima približno 4000 primerkov školjk in polžev vseh morij in celin sveta. Čeprav je 99 odstotkov vrst izumrlo, naj bi jih bilo danes nekje 200 000 vrst mehkužcev. Kot pravi Jan Simič: »Kakšni morski psi, ali levi - polži in školjke so šele zanimivi!« Med njimi najdemo prave predatorje s sulicami, pa polže, ki so bili nekdaj celo plačilno sredstvo. Vse to in še veliko več v piranskem muzeju Čarobni svet školjk.
Rusija je pred časom v vesolje poleg miši in gekonov poslala tudi 20 polžev. Orjaški afriški polži pa so postali uspešnica med hišnimi ljubljenčki na Hrvaškem, prvi vzgojitelj je prve nabavil prav v Sloveniji. Polže in školjke z vsega sveta zbira biolog Jan Simič. Najprej jih je začel nabirati na obalah slovenskega in Jadranskega morja potem še zbirati in rezultat 25-letnega nabiralništva si lahko ogledate v na novo odprtem muzeju. Muzej Čarobni svet školjk v Piranu je izjemen in edinstven. Ima približno 4000 primerkov školjk in polžev vseh morij in celin sveta. Čeprav je 99 odstotkov vrst izumrlo, naj bi jih bilo danes nekje 200 000 vrst mehkužcev. Kot pravi Jan Simič: »Kakšni morski psi, ali levi - polži in školjke so šele zanimivi!« Med njimi najdemo prave predatorje s sulicami, pa polže, ki so bili nekdaj celo plačilno sredstvo. Vse to in še veliko več v piranskem muzeju Čarobni svet školjk.
Rusija je pred časom v vesolje poleg miši in gekonov poslala tudi 20 polžev. Orjaški afriški polži pa so postali uspešnica med hišnimi ljubljenčki na Hrvaškem, prvi vzgojitelj je prve nabavil prav v Sloveniji. Polže in školjke z vsega sveta zbira biolog Jan Simič. Najprej jih je začel nabirati na obalah slovenskega in Jadranskega morja potem še zbirati in rezultat 25-letnega nabiralništva si lahko ogledate v na novo odprtem muzeju. Muzej Čarobni svet školjk v Piranu je izjemen in edinstven. Ima približno 4000 primerkov školjk in polžev vseh morij in celin sveta. Čeprav je 99 odstotkov vrst izumrlo, naj bi jih bilo danes nekje 200 000 vrst mehkužcev. Kot pravi Jan Simič: »Kakšni morski psi, ali levi - polži in školjke so šele zanimivi!« Med njimi najdemo prave predatorje s sulicami, pa polže, ki so bili nekdaj celo plačilno sredstvo. Vse to in še veliko več v piranskem muzeju Čarobni svet školjk.
Beseda akupunktura izhaja iz latinskih besed aku (igla) in pungere (zabosti). Sama metoda pa prihaja s Kitajske in je ena najstarejših metod zdravljena. Leta 1979 jo je Svetovna zdravstvena organizacija uvrstila med priznane metode. Od takrat se je področje akupunkture razširilo tudi na zdravljenje živali. Pri nas je prva in za zdaj tudi edina, ki se ukvarja izključno z akupunkturo za živali, doktorica veterinarske medicine Irina Lončar. Svoje znanje je nabirala tako v Združenih državah Amerike kot v Angliji, kjer je pomagala tudi pri pikanju kač, hrčkov in pujsov.
Beseda akupunktura izhaja iz latinskih besed aku (igla) in pungere (zabosti). Sama metoda pa prihaja s Kitajske in je ena najstarejših metod zdravljena. Leta 1979 jo je Svetovna zdravstvena organizacija uvrstila med priznane metode. Od takrat se je področje akupunkture razširilo tudi na zdravljenje živali. Pri nas je prva in za zdaj tudi edina, ki se ukvarja izključno z akupunkturo za živali, doktorica veterinarske medicine Irina Lončar. Svoje znanje je nabirala tako v Združenih državah Amerike kot v Angliji, kjer je pomagala tudi pri pikanju kač, hrčkov in pujsov.
Ne bomo se z njo odpeljali in ne bomo jih oblekli. Tiste naše so se že ogrele in zakvakale, mi pa bomo tokrat spoznali posebne iz tujih dežel. Nemci so jih poimenovali po njihovih pisanih barvah Farbfrösche. Pri nas so podrevnice, pa čeprav v naravi, predvsem v deževnih pragozdovih v Srednji in Južni Ameriki vse ne živijo po drevesih. A čudovite barve teh malih bitij, ki so lahko velika le nekaj centimetrov, so varljive. Spadajo namreč med najbolj strupene živali na svetu. Indijanci so nekatere strupene vrste podrevnic nabadali na sulice, greli nad ognjem, da so izločile svoj strup, in vanj namakali puščice za lov. Njihova posebnost pa je, da živali v ujetništvu niso več strupene. O tem fenomenu in še o nekaterih posebnostih žab podrevnic nam bo povedal eden redkih vzrediteljev pri nas, Franjo Kovačič.
Ne bomo se z njo odpeljali in ne bomo jih oblekli. Tiste naše so se že ogrele in zakvakale, mi pa bomo tokrat spoznali posebne iz tujih dežel. Nemci so jih poimenovali po njihovih pisanih barvah Farbfrösche. Pri nas so podrevnice, pa čeprav v naravi, predvsem v deževnih pragozdovih v Srednji in Južni Ameriki vse ne živijo po drevesih. A čudovite barve teh malih bitij, ki so lahko velika le nekaj centimetrov, so varljive. Spadajo namreč med najbolj strupene živali na svetu. Indijanci so nekatere strupene vrste podrevnic nabadali na sulice, greli nad ognjem, da so izločile svoj strup, in vanj namakali puščice za lov. Njihova posebnost pa je, da živali v ujetništvu niso več strupene. O tem fenomenu in še o nekaterih posebnostih žab podrevnic nam bo povedal eden redkih vzrediteljev pri nas, Franjo Kovačič.
Ne bomo se z njo odpeljali in ne bomo jih oblekli. Tiste naše so se že ogrele in zakvakale, mi pa bomo tokrat spoznali posebne iz tujih dežel. Nemci so jih poimenovali po njihovih pisanih barvah Farbfrösche. Pri nas so podrevnice, pa čeprav v naravi, predvsem v deževnih pragozdovih v Srednji in Južni Ameriki vse ne živijo po drevesih. A čudovite barve teh malih bitij, ki so lahko velika le nekaj centimetrov, so varljive. Spadajo namreč med najbolj strupene živali na svetu. Indijanci so ob nekatere strupene vrste drgnili puščice za lov. Njihova posebnost pa je, da živali v ujetništvu niso več strupene. O tem fenomenu in še o nekaterih posebnostih žab podrevnic nam bo povedal eden redkih vzrediteljev pri nas, Franjo Kovačič.
Ne bomo se z njo odpeljali in ne bomo jih oblekli. Tiste naše so se že ogrele in zakvakale, mi pa bomo tokrat spoznali posebne iz tujih dežel. Nemci so jih poimenovali po njihovih pisanih barvah Farbfrösche. Pri nas so podrevnice, pa čeprav v naravi, predvsem v deževnih pragozdovih v Srednji in Južni Ameriki vse ne živijo po drevesih. A čudovite barve teh malih bitij, ki so lahko velika le nekaj centimetrov, so varljive. Spadajo namreč med najbolj strupene živali na svetu. Indijanci so ob nekatere strupene vrste drgnili puščice za lov. Njihova posebnost pa je, da živali v ujetništvu niso več strupene. O tem fenomenu in še o nekaterih posebnostih žab podrevnic nam bo povedal eden redkih vzrediteljev pri nas, Franjo Kovačič.
Marca je med drugim dan, za katerega velja, da se tedaj ženijo ptički. Toda tudi v ptičjem svetu ni vse tako rožnato, kot se zdi, denimo, celo varanje je precej pogostejše, kot bi si mislili. V ptičjem svetu pa obstaja celo plačilo za seks. O tem, kako to počnejo ptički, smo se pogovarjali s profesorjem, ki na univerzi Sheffield preučuje vedenje človeka in drugih živali, največ raziskav pa je opravil prav na področju ptic.
Marca je med drugim dan, za katerega velja, da se tedaj ženijo ptički. Toda tudi v ptičjem svetu ni vse tako rožnato, kot se zdi, denimo, celo varanje je precej pogostejše, kot bi si mislili. V ptičjem svetu pa obstaja celo plačilo za seks. O tem, kako to počnejo ptički, smo se pogovarjali s profesorjem, ki na univerzi Sheffield preučuje vedenje človeka in drugih živali, največ raziskav pa je opravil prav na področju ptic.
Lani je znanstvenikom uspelo razvozlati celoten genski zapis opice bonobo. Po šimpanzu, gorili in orangutanu je bonobo tako še zadnja velika opica, katere genom je zdaj v celoti dekodiran. Kot se je izkazalo, so dobri trije odstotki človeškega genoma tesneje povezani z genomom opice bonobo ali šimpanza, kot pa sta med seboj povezana genoma teh opic ...
Lani je znanstvenikom uspelo razvozlati celoten genski zapis opice bonobo. Po šimpanzu, gorili in orangutanu je bonobo tako še zadnja velika opica, katere genom je zdaj v celoti dekodiran. Kot se je izkazalo, so dobri trije odstotki človeškega genoma tesneje povezani z genomom opice bonobo ali šimpanza, kot pa sta med seboj povezana genoma teh opic ...
Pošta Slovenije je konec septembra predstavila posebnost, ne samo pri nas, pač pa v svetovnem merilu in sicer priložnostne slane poštne znamke z motivi živalstva slovenskega morja.
Pošta Slovenije je konec septembra predstavila posebnost, ne samo pri nas, pač pa v svetovnem merilu in sicer priložnostne slane poštne znamke z motivi živalstva slovenskega morja.
Kakšna se vam zdi zamisel, da bi tožili srno, ker vam je z vrta pojedla solato? Ali pa miško, ker je v kleti zagrešila jabolčno razdejanje? Če bi bili v srednjem veku, to sploh ne bi bilo nič nenavadnega, saj so bile živalske pravde takrat vsakdanja stvar.
Kakšna se vam zdi zamisel, da bi tožili srno, ker vam je z vrta pojedla solato? Ali pa miško, ker je v kleti zagrešila jabolčno razdejanje? Če bi bili v srednjem veku, to sploh ne bi bilo nič nenavadnega, saj so bile živalske pravde takrat vsakdanja stvar.
Vsi vemo, da nekatere ptice jeseni odletijo v tople kraje in se spomladi spet vrnejo. Pa ste vedeli tudi, da je pri nas od vseh vrst ptic več kot polovica selivk in da velikost ni pomembna, saj se selijo tudi majhni kolibriji in velike ujede? Vemo tudi, da ptice letijo v Afriko. Pa ste vedeli, da nekatere preletijo vso črno celino, 8500 kilometrov, vse do Južnoafriške republike ter da razlog za selitev ni toplota, pač pa hrana? Nekatere poti so dolge le nekaj 100 metrov – z gore v dolino – najdaljši pa je let polarnih čiger. Te dvakrat na leto preletijo razdaljo med Arktiko in Antarktiko, torej vsakič približno 20 000 kilometrov. V vsem njihovem življenju je to kar nekaj razdalj med Zemljo in Luno. Če menite, da ste, kar zadeva ptice selivke, za luno, poslušajte Noetovo bando. Gost je profesor doktor Davorin Tome z Nacionalnega inštituta za biologijo.
Vsi vemo, da nekatere ptice jeseni odletijo v tople kraje in se spomladi spet vrnejo. Pa ste vedeli tudi, da je pri nas od vseh vrst ptic več kot polovica selivk in da velikost ni pomembna, saj se selijo tudi majhni kolibriji in velike ujede? Vemo tudi, da ptice letijo v Afriko. Pa ste vedeli, da nekatere preletijo vso črno celino, 8500 kilometrov, vse do Južnoafriške republike ter da razlog za selitev ni toplota, pač pa hrana? Nekatere poti so dolge le nekaj 100 metrov – z gore v dolino – najdaljši pa je let polarnih čiger. Te dvakrat na leto preletijo razdaljo med Arktiko in Antarktiko, torej vsakič približno 20 000 kilometrov. V vsem njihovem življenju je to kar nekaj razdalj med Zemljo in Luno. Če menite, da ste, kar zadeva ptice selivke, za luno, poslušajte Noetovo bando. Gost je profesor doktor Davorin Tome z Nacionalnega inštituta za biologijo.
O edinem avtohtonem slovenskem prašiču, ki je dobil ime po krajih, kjer jih je bilo nekoč največ - krškopoljski.
O edinem avtohtonem slovenskem prašiču, ki je dobil ime po krajih, kjer jih je bilo nekoč največ - krškopoljski.
Kri je tista tekočina, ki jo dobesedno krvavo potrebujemo. Pa ne le mi, tudi živali. Pred leti se je tako farmacevtka Aleksandra Karner na študentskem delu v veterinarski ambulanti domislila baze psov krvodajalcev. Danes je v njej približno 100 psov, ki drugim, ki potrebujejo kri, “častijo” kak svoj “deci”. Psi – imajo sicer osem krvnih skupin – so precej praktični, kar zadeva transfuzije, drugače pa je pri mucah. Pri nas dajejo transfuzijo tudi drugim živalim, zajčkom, pticam in eksotom, še vedno pa je največ tega pri psih. In še eno zanimivost nam je povedala doktorica veterine Tina Roškar: pri psih so krvne skupine pasemsko vezane. Hrti so univerzalni dajalci, bokserji, labradorci in pitbuli pa univerzalni prejemniki. Več podatkov o bazi pasjih krvodajalcev najdete na spletni strani Pes moj prijatelj in v tokratni Noetovi bandi.
Kri je tista tekočina, ki jo dobesedno krvavo potrebujemo. Pa ne le mi, tudi živali. Pred leti se je tako farmacevtka Aleksandra Karner na študentskem delu v veterinarski ambulanti domislila baze psov krvodajalcev. Danes je v njej približno 100 psov, ki drugim, ki potrebujejo kri, “častijo” kak svoj “deci”. Psi – imajo sicer osem krvnih skupin – so precej praktični, kar zadeva transfuzije, drugače pa je pri mucah. Pri nas dajejo transfuzijo tudi drugim živalim, zajčkom, pticam in eksotom, še vedno pa je največ tega pri psih. In še eno zanimivost nam je povedala doktorica veterine Tina Roškar: pri psih so krvne skupine pasemsko vezane. Hrti so univerzalni dajalci, bokserji, labradorci in pitbuli pa univerzalni prejemniki. Več podatkov o bazi pasjih krvodajalcev najdete na spletni strani Pes moj prijatelj in v tokratni Noetovi bandi.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
Oddaja, ki razlaga živalski svet.
